Ta članek je posvečen izjemnemu bobnarju Pavletu Ristiću, ki je bil v službi ritma pri številnih pomembnih slovenskih zasedbah.
Pavle Ristić (december 1950–oktober 2006) je bil bobnar pri mnogih slovenskih skupinah. S svojim načinom bobnanja je pustil ogromno sled v slovenski popularni glasbi. Prav vsi Pavletovi glasbeni sopotniki, na katere sem se obrnil, so pri njem poleg glasbenih veščin izpostavili tudi njegovo človeško plat. Pavle je imel kot glasbeni poznavalec in zbiratelj plošč izostren okus, cenil je skupino Free ter Paula Rogersa. Bil je predan glasbi, poslušal jo je noč in dan. »Takrat smo veliko poslušali 'črno' glasbo,«je povedal eden od njegovih najboljših kolegov, kitarist Zoran Crnkovič.
V času študija, ki ga je opustil in se kot samouk posvetil zgolj glasbi, je bila v Ljubljani glasbena scena prepletena. »Takrat smo v skupnih prostorih na Alešovčevi ulici v Šiški vadili Bumerang, Srce in Mladi levi. Med nami ni bilo fovšije in rivalstva, celo pomagali smo si, če je imel kdo kakšen problem. Spoštovali smo smeri glasbe, ki smo jih gojili. Imeli smo zdrav odnos, saj nam je bila vodilo zgolj glasba,«je pojasnil Janez Bončina – Benč.
Pavle je na glasbeno pot stopil s skupino Sinovi, ki je delovala na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. »Prvič sem ga slišal, ko je igral s Sinovi v veliki dvorani Hale Tivoli. Takoj se mi je zdel poseben. Posebnost tistih časov je, da je bilo ozvočenje močno 200 vatov, inštrumenti niso bili ozvočeni, mogoče vokal in noga od bobna, pa še so ljudje noreli, da je preglasno. Hecno je, ko danes pomisliš, kakšna so bila ta ozvočenja, toda takrat je bilo to vrh glave dovolj. Bilo je smešno, če zdaj pogledam, takrat pa je bilo zelo resno. Sinovi so gojili svojo pot, preigravali so klasike takratne progresive na svoj način, kot je, denimo, kultni komad In-A-Gadda-Da-Vidaskupine Iron Butterfly,« je dejal Benč.
Po razpadu Sinov se je Pavle pridružil skupini Jutro. Kot zanimivost omenimo, da sta takrat v Jugoslaviji sočasno delovali dve skupini z imenom Jutro: ljubljansko je vodil Zoran Crnkovič, sarajevsko pa Goran Bregović. Eden od razlogov za to, da je Bregović svojo nato preimenoval v Bijelo dugme, je bil, da ljudje ne bi mešali slovenske in bosanskohercegovske skupine.
Člani tria Jutro so od skupine Sinovi po njenem razpadu kupili del glasbene opreme. »Prvi špil, ki smo ga imeli, je bila turneja po Jadranu leta 1971; igrali smo skupaj z Belimi vranami, oni so bili vokalni kvartet, trio Jutro pa je bil spremljevalni orkester. Igrali smo šest ur vsak dan v dvajsetih različnih krajih v Dalmaciji, vse do Črne gore,«se je spominjal Crnkovič. »Bili so nenavadni, ker so bili trije in so igrali pretežno blues ter rock klasike – na svoj način,«je dejal Benč.
V času študija, ki ga je opustil in se kot samouk posvetil zgolj glasbi, je bila v Ljubljani glasbena scena prepletena. »Takrat smo v skupnih prostorih na Alešovčevi ulici v Šiški vadili Bumerang, Srce in Mladi levi. Med nami ni bilo fovšije in rivalstva, celo pomagali smo si, če je imel kdo kakšen problem. Spoštovali smo smeri glasbe, ki smo jih gojili. Imeli smo zdrav odnos, saj nam je bila vodilo zgolj glasba,«je pojasnil Janez Bončina – Benč.
Pavle je na glasbeno pot stopil s skupino Sinovi, ki je delovala na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. »Prvič sem ga slišal, ko je igral s Sinovi v veliki dvorani Hale Tivoli. Takoj se mi je zdel poseben. Posebnost tistih časov je, da je bilo ozvočenje močno 200 vatov, inštrumenti niso bili ozvočeni, mogoče vokal in noga od bobna, pa še so ljudje noreli, da je preglasno. Hecno je, ko danes pomisliš, kakšna so bila ta ozvočenja, toda takrat je bilo to vrh glave dovolj. Bilo je smešno, če zdaj pogledam, takrat pa je bilo zelo resno. Sinovi so gojili svojo pot, preigravali so klasike takratne progresive na svoj način, kot je, denimo, kultni komad In-A-Gadda-Da-Vidaskupine Iron Butterfly,« je dejal Benč.
Po razpadu Sinov se je Pavle pridružil skupini Jutro. Kot zanimivost omenimo, da sta takrat v Jugoslaviji sočasno delovali dve skupini z imenom Jutro: ljubljansko je vodil Zoran Crnkovič, sarajevsko pa Goran Bregović. Eden od razlogov za to, da je Bregović svojo nato preimenoval v Bijelo dugme, je bil, da ljudje ne bi mešali slovenske in bosanskohercegovske skupine.
Člani tria Jutro so od skupine Sinovi po njenem razpadu kupili del glasbene opreme. »Prvi špil, ki smo ga imeli, je bila turneja po Jadranu leta 1971; igrali smo skupaj z Belimi vranami, oni so bili vokalni kvartet, trio Jutro pa je bil spremljevalni orkester. Igrali smo šest ur vsak dan v dvajsetih različnih krajih v Dalmaciji, vse do Črne gore,«se je spominjal Crnkovič. »Bili so nenavadni, ker so bili trije in so igrali pretežno blues ter rock klasike – na svoj način,«je dejal Benč.
Ko so leta 1972 razpadli The Generals, sta iz njih pognali dve novi zasedbi, Time in Srce. Prvotno Srce so sestavljali Janez Bončina, Čarli Novak, Pavle Ristić in kitarist Zoran Crnkovič. Kot je povedal Benč, sprva niso vedeli, ali naj bi se imenovali Jutro ali Srce. Crnkoviča, ki je nato revitaliziral Jutro, je na kitari zamenjal Marjan Malikovič, skupini pa se je pridružil še Braco Doblekarna tolkalih in kasneje na orglah znamke Hammond Franci Čelhar. Kot je povedal Čarli Novak, so izmenoma vadili pri njem doma v Polju ter pri Benču na Prešernovi. Vadili so zgolj enkrat na teden, občasno dvakrat. »Bili smo mladeniči, starši so nas podpirali, če ne, ne bi bilo nič. Srce je bila nekomercialna glasba in se od tega ni dalo živeti. Nihče ni imel redne službe,«je pojasnil Čarli. Toda kljub temu je skupina dosegla velik uspeh. Leta 1972 se je prvič udeležila festivala Slovenska popevka, kjer je nastopila s skladbo Kakor cvet je tvoj obraz. Naslednje leto se je ponovno udeležila Popevke ter izvedla skladbo Spomin. Zanjo je glasbo napisal Janez Bončina, v alternaciji pa je skladbo izvedel Tony Craig. Ravno ko sva se z Benčem pogovarjala o Pavletovi glasbeni zapuščini, so se v enem od ljubljanskih lokalov iz zvočnikov kakor nalašč prikradli prvi takti skladbe Spomin. »Evo, to je Pavle!«je bil navdušen Benč.
Skladba Spomin je bila uvrščena na kompilacijski album festivala Slovenska popevka '73, ki je izšel pri založbi ZKP RTV Ljubljana. Istega leta se je skupina udeležila jugoslovanskega glasbenega festivala BOOM, ki je aprila potekal v Hali Tivoli, ter na njem izvedla skladbo Gvendolina. Živa izvedba skladbe je izšla na kompilacijskem albumu Boom Pop Fest '73 pri založbi Jugoton.
»Smisel skupine je bil 'črn' ritem, večglasno petje, slovenska melodika in jeffbeckovska kitara, Pavle je bil tukaj nepogrešljiv, on in Braco sta bila steber obrambe, če se izrazim v fuzbalskem žargonu. Zgodba od Srce je bila kratka, glede na posnetke, toda smo pustili močan pečat, saj smo v Jugoslaviji nekaj pomenili. Gvendolina je bila kultna pesem, ki jo je pela natrpana Skenderija. Bosanci so peli v slovenščini, to se pravi, da jezik ni ovira,« je pojasnil Benč.
Skupina Srce je pritegnila pozornost javnosti in kritike doma in na tujem. Na festivalu Slovenske popevke je fante slišal znani glasbeni producent Nat Kipner ter jih povabil v London, kjer so posneli še angleško verzijo pesmi Gvendolina, kdo je bil?. Pripravljati so začeli pesmi za album. Nato sta morala Pavle in Čarli Novak na služenje vojaškega roka v Ajdovščino, s čimer se je ta zgodba končala. »Dve leti smo igrali, potem sem šel v vojsko v Ajdovščino. Tudi Pavle je prišel nekaj mesecev za menoj. Vse armijske oblasti so imele svoje vojaške ansamble, iz vsake generacije so angažirali glasbenike, da so igrali v ansamblih. Naš se je imenoval SMB, po rjavkasto olivni barvi, v katero je bila odeta vojska JLA,« je dejal Novak. Poleg Pavleta in Čarlija je v vojaški glasbeni skupini kot vokalist nastopal tudi Zlatko Pejaković, ki je takrat sodeloval v Korni grupi.
Ko se je Pavle vrnil s služenja vojaškega roka, skupine Srce ni bilo več, saj so nekateri njeni člani že sodelovali v jugoslovanski all stars zasedbi September, ki je postala skupina svetovnega formata. Kot je povedal Benč, je bila pesem Majko zemljo Tihomirja Popa Asanovića, ki je izšla leta 1974, pravzaprav najprej mišljena za Srce. Glasba, ki so jo igrali v skupini Srce, je bila zametek tistega, kar so nato počeli v skupini September, saj sta Pop Asanović in Benč pesmi napisala v časih, ko sta z The Generals nastopala v Švici. Nekatere pesmi iz okvira skupine September so bile vsekakor mišljene že za Srce. Srce in September sta povezani zgodbi.
Pavle se je vrnil v Jutro, ki je bilo znano po rotaciji glasbenikov, ter sodeloval pri snemanju singla Prema suncu, ki je izšel leta 1976 in na katerem je skladba Mala nočna glasba, ki jo je skupina izvedla na prvem BOOM festivalu. »Tisto je bila nesrečna zgodba tega štikla. Hoteli smo preveč komplicirati in je izgubil prvotni namen. Pavle je sodeloval tudi pri snemanju plošče Dobro jutro. Spomnim se, da je prišlo do nekih nesporazumov in je bobne igral tudi Agim Brizani. Na albumu, ki smo ga snemali celo leto, sta sodelovala dva bobnarja in trije basisti. Dobivali smo samo odpadne termine v Studiu 14, se pravi, če je kdo odpovedal, smo mi vskočili. Bili so res zelo slabi pogoji,« je pojasnil Crnkovič. Ovitek za album, ki spada med klasike yu rock ovitkov, saj odraža duh časa, je prispeval ilustrator Kostja Gatnik.
Ko se je Pavle vrnil s služenja vojaškega roka, skupine Srce ni bilo več, saj so nekateri njeni člani že sodelovali v jugoslovanski all stars zasedbi September, ki je postala skupina svetovnega formata. Kot je povedal Benč, je bila pesem Majko zemljo Tihomirja Popa Asanovića, ki je izšla leta 1974, pravzaprav najprej mišljena za Srce. Glasba, ki so jo igrali v skupini Srce, je bila zametek tistega, kar so nato počeli v skupini September, saj sta Pop Asanović in Benč pesmi napisala v časih, ko sta z The Generals nastopala v Švici. Nekatere pesmi iz okvira skupine September so bile vsekakor mišljene že za Srce. Srce in September sta povezani zgodbi.
Pavle se je vrnil v Jutro, ki je bilo znano po rotaciji glasbenikov, ter sodeloval pri snemanju singla Prema suncu, ki je izšel leta 1976 in na katerem je skladba Mala nočna glasba, ki jo je skupina izvedla na prvem BOOM festivalu. »Tisto je bila nesrečna zgodba tega štikla. Hoteli smo preveč komplicirati in je izgubil prvotni namen. Pavle je sodeloval tudi pri snemanju plošče Dobro jutro. Spomnim se, da je prišlo do nekih nesporazumov in je bobne igral tudi Agim Brizani. Na albumu, ki smo ga snemali celo leto, sta sodelovala dva bobnarja in trije basisti. Dobivali smo samo odpadne termine v Studiu 14, se pravi, če je kdo odpovedal, smo mi vskočili. Bili so res zelo slabi pogoji,« je pojasnil Crnkovič. Ovitek za album, ki spada med klasike yu rock ovitkov, saj odraža duh časa, je prispeval ilustrator Kostja Gatnik.
Pavle je s Crnkovičem sodeloval tudi v skupni Deja Vu, ki je delovala na začetku devetdesetih let. V njej sta bila še Nino Mureškič na tolkalih in bas kitarist Jani Hace. »To je bil ljubiteljski bend, ki ni imel možnosti, da bi prosperiral, saj smo hodili službe, zlasti jaz, ki sem na radiu delal kot tonski mojster. Vzelo mi je petke, sobote in nedelje, tako da je bil bend vezan le na klubske špile. Zato sta šla Pavle in Hace k Magnificu,« je dejal Crnkovič.
»Poznal sem ga le s fotk glasbenih revij tipa Jukebox in Stop. Bil je del slovenske in jugoslovanske rock scene, generacije, ki je 15 do 20 let starejša od mene. Ko sem posnel svojo prvo ploščo Od srca do srca, na kateri so bili komadi Bacci pa Zeleni Jure …, sem iskal bobnarja; pripeljal ga je Jani Hace, ki je takrat špilal z mano. Na odru se je videlo, da je starejši od nas. Predstavljal sem ga, kot da je moj fotr, včasih, kot da je moj stric. Že pred tem sem si pustil brke po vzoru na sedemdeseta, toda jaz sem imitiral porno glumce, oni pa so bili res taki, s temi mustaši. Pavle je bil Šiškar, z Vodnikove doma, tudi to je nekaj pomenilo. Mislim, da smo z njim pridobili na glasbenem izrazu. Skupaj sva delala tri sezone, od leta 1994 do 1997. Bili smo mladi in ambiciozni, on pa je začel malo popuščati v svojih obveznostih, tako da je prišlo do zamenjave. Zamenjal ga je Sergej Ranđelović. Mislim, da je takrat tudi končal kariero. Sva se pa še videvala, vse do njegove smrti. Ne stalno, ampak redno, občasno,« je dejal Magnifico. Prav Ranđelović, ki je odraščal v Ajdovščini, je kot sedemletnik na odru doma JLA opazoval že omenjeni orkester SMB, ki je v tistem času spadal med cvetober jugoslovanske popularne glasbe.
Beat mašina
»Poznal sem ga le s fotk glasbenih revij tipa Jukebox in Stop. Bil je del slovenske in jugoslovanske rock scene, generacije, ki je 15 do 20 let starejša od mene. Ko sem posnel svojo prvo ploščo Od srca do srca, na kateri so bili komadi Bacci pa Zeleni Jure …, sem iskal bobnarja; pripeljal ga je Jani Hace, ki je takrat špilal z mano. Na odru se je videlo, da je starejši od nas. Predstavljal sem ga, kot da je moj fotr, včasih, kot da je moj stric. Že pred tem sem si pustil brke po vzoru na sedemdeseta, toda jaz sem imitiral porno glumce, oni pa so bili res taki, s temi mustaši. Pavle je bil Šiškar, z Vodnikove doma, tudi to je nekaj pomenilo. Mislim, da smo z njim pridobili na glasbenem izrazu. Skupaj sva delala tri sezone, od leta 1994 do 1997. Bili smo mladi in ambiciozni, on pa je začel malo popuščati v svojih obveznostih, tako da je prišlo do zamenjave. Zamenjal ga je Sergej Ranđelović. Mislim, da je takrat tudi končal kariero. Sva se pa še videvala, vse do njegove smrti. Ne stalno, ampak redno, občasno,« je dejal Magnifico. Prav Ranđelović, ki je odraščal v Ajdovščini, je kot sedemletnik na odru doma JLA opazoval že omenjeni orkester SMB, ki je v tistem času spadal med cvetober jugoslovanske popularne glasbe.
Beat mašina
Prav vsi sogovorniki so Pavletovo glasbeno ustvarjanje ocenili z odlično oceno. Pavle je bil rojen za bobnarja. »Bil je specifičen, ni bil pa širok v smislu, da bi igral swing. Za pop rock je bil perfekten, ker je imel prirojen timing in ritmični posluh je imel idealen. Je eden redkih, s katerimi sem z lahkoto igral. Če se basist in bobnar razumeta, ansambel kar poleti. Imel je natančen hi-hat, njegova noga je bila specifična,« je Čarli Novak opisal njegove veščine. »Bil je pravi beatmaš, kot se danes temu reče, groovaš. Zelo dobro sta se dopolnjevala z Bracem Doblekarjem, ki je igral tolkala. Bil je rocker, toda imel je občutek za soul. Pavle je bil izvrsten bobnar, bil je predhodnik samplov, ker je bil tako eksakten. Postavil je standard! Če nisi igral tako kot Pavle, je bilo brez veze. Pogrešam take bobnarje, kot je bil on; saj danes jih je tudi veliko, toda on je imel stil. Kadarkoli sem slišal nekaj taktov, sem že vedel, da je to Pavle. Našel je svojo zgodbo, ki jo je čutil. Lepo smo se ujeli, zato so tudi nastale take skladbe. Nekatere izvajam še danes; drugače zvenijo, a ne zato, ker je original, ampak ker je bilo tako zamišljeno,« je dejal Benč, ki februarja v Cvetličarni pripravlja koncert ob 70-letnem jubileju.
Pavle je gojil svojstven stil bobnanja, podoben bobnanju ameriškega tolkalca Buddyja Milesa. »Pavle je bil kot mašina, z njim je bilo prijetno igrati, ker si se lahko zaradi čvrstega ritma nanj naslonil. Ni bil filozof, ni bilo frfotanja, okraskov, bil je v službi ritma, užitek mu je bil ritem. Njegov boben je zvenel moderno. Zelo je bil zadovoljen, če je lahko ta ritem bendu dal, dal ga je pa bolje kot kdorkoli drug v Sloveniji, saj je bil najbolj točen bobnar,« je pojasnil Crnkovič.
Magnifico ene od Pavletovih posebnosti igranja bobnov dolgo ni opazil. »Njegova svirka je bila specifična, malce beatlovska. Imel je eno zanimivost. Ko smo prvič vadili skupaj, je z desno špilal na fuz, z levo tolkel na verbel, ampak stalno je bil vmes neki dodatni zvok, kot da nekdo tuli. Imel je take brke, pa tega nisem opazil. Potem pa sem postal pozoren in opazil, da se je pogovarjal z bobni. Kadar je užgal na verbel, je odprl usta in spustil zvok, in kadar je špilal na činele, na rajtne, je spuščal zvoke skozi nos. Ko je šel na prehodne, je že pel skupaj z njimi. Stalno ga je bilo slišat,«je Magnifico opisal Pavletovo dodano vrednost.
Dobrica Ristić
Pavle je bil priljubljen in spoštovan v glasbeni industriji ter tudi širše. Čarli Novak se ga spominja kot zelo prijaznega in prijetnega, ki je rad pomagal, a je bil zelo zadržan. »Bil je bobnar, ki so si ga vsi želeli, velikokrat je vskočil na snemanje. Čeprav tega ni rad počel, saj je bil človek, ki je pripadal svojemu plemenu in se je težko odločal za kar koli drugega. To so bili še tisti časi … Čeprav je bil brezkompromisen, je znal tudi prisluhniti. Recimo, skladbi Gvendolina in Zlata obalasta narejeni brez bobnov. Sprva sem mislil, da bodo zaradi tega problemi, saj bi marsikateri bobnar znorel, ker njegovega inštrumenta ni v skladbi. Toda Pavle je razumel zahtevnost kompozicije, razumel je, kako mora skladba zveneti, nič mu ni bilo težko igrati, da je le bilo vse v tem konceptu. Zato so ga ljudje tudi imeli zelo radi, nekateri so imeli sicer kakšno pripombo, toda zato, ker so bili frfotavi in površni. Lahko rečem, da je bil Pavle najbolj pošten od vseh glasbenikov, kar jih poznam, bil je načelen, stal je za besedo, ki jo je dal. Bil bi odličen sodnik, njegova glavna poanta je bila resnica in dejstva. Bil je oslomba, ko so prišli težki trenutki. Vsi smo ga imeli radi in ga zelo spoštovali. Bil je človek, na katerega si se lahko zanesel v dobrem in v slabem. Če bi bili vsi taki, bi bilo krasno. Rad se je družil, toda vse v mejah normale. Zanimalo ga je marsikaj, rad je tudi potoval. Ni čudno, da sta se s Čarlijem štekala kot glasbenika. Oba sta na tleh in v realnem stanju. Bila sta čvrsta, tako v življenju kakor na odru,« se je spominjal Benč.
Pavle je gojil svojstven stil bobnanja, podoben bobnanju ameriškega tolkalca Buddyja Milesa. »Pavle je bil kot mašina, z njim je bilo prijetno igrati, ker si se lahko zaradi čvrstega ritma nanj naslonil. Ni bil filozof, ni bilo frfotanja, okraskov, bil je v službi ritma, užitek mu je bil ritem. Njegov boben je zvenel moderno. Zelo je bil zadovoljen, če je lahko ta ritem bendu dal, dal ga je pa bolje kot kdorkoli drug v Sloveniji, saj je bil najbolj točen bobnar,« je pojasnil Crnkovič.
Magnifico ene od Pavletovih posebnosti igranja bobnov dolgo ni opazil. »Njegova svirka je bila specifična, malce beatlovska. Imel je eno zanimivost. Ko smo prvič vadili skupaj, je z desno špilal na fuz, z levo tolkel na verbel, ampak stalno je bil vmes neki dodatni zvok, kot da nekdo tuli. Imel je take brke, pa tega nisem opazil. Potem pa sem postal pozoren in opazil, da se je pogovarjal z bobni. Kadar je užgal na verbel, je odprl usta in spustil zvok, in kadar je špilal na činele, na rajtne, je spuščal zvoke skozi nos. Ko je šel na prehodne, je že pel skupaj z njimi. Stalno ga je bilo slišat,«je Magnifico opisal Pavletovo dodano vrednost.
Dobrica Ristić
Pavle je bil priljubljen in spoštovan v glasbeni industriji ter tudi širše. Čarli Novak se ga spominja kot zelo prijaznega in prijetnega, ki je rad pomagal, a je bil zelo zadržan. »Bil je bobnar, ki so si ga vsi želeli, velikokrat je vskočil na snemanje. Čeprav tega ni rad počel, saj je bil človek, ki je pripadal svojemu plemenu in se je težko odločal za kar koli drugega. To so bili še tisti časi … Čeprav je bil brezkompromisen, je znal tudi prisluhniti. Recimo, skladbi Gvendolina in Zlata obalasta narejeni brez bobnov. Sprva sem mislil, da bodo zaradi tega problemi, saj bi marsikateri bobnar znorel, ker njegovega inštrumenta ni v skladbi. Toda Pavle je razumel zahtevnost kompozicije, razumel je, kako mora skladba zveneti, nič mu ni bilo težko igrati, da je le bilo vse v tem konceptu. Zato so ga ljudje tudi imeli zelo radi, nekateri so imeli sicer kakšno pripombo, toda zato, ker so bili frfotavi in površni. Lahko rečem, da je bil Pavle najbolj pošten od vseh glasbenikov, kar jih poznam, bil je načelen, stal je za besedo, ki jo je dal. Bil bi odličen sodnik, njegova glavna poanta je bila resnica in dejstva. Bil je oslomba, ko so prišli težki trenutki. Vsi smo ga imeli radi in ga zelo spoštovali. Bil je človek, na katerega si se lahko zanesel v dobrem in v slabem. Če bi bili vsi taki, bi bilo krasno. Rad se je družil, toda vse v mejah normale. Zanimalo ga je marsikaj, rad je tudi potoval. Ni čudno, da sta se s Čarlijem štekala kot glasbenika. Oba sta na tleh in v realnem stanju. Bila sta čvrsta, tako v življenju kakor na odru,« se je spominjal Benč.
Magnifico je v glasbenem smislu pri njem cenil enostavnost in ležernost v igranju. »Bil je bolj izkušen od nas. Bil je užitkar pri izvajanju. To, kar je igral, je bilo na videz enostavno, toda tako lepo je zvenelo. Od njega sem se naučil, da edino takrat, ko uživaš v muziki, ta dobro zveni. Da nisi stalno na meji svojih sposobnosti, da se ne mučiš stalno, ampak se spustiš 'level' nižje in te muzika sama vozi. Strašno sladko smo se zafrkavali skupaj, kar je pomembno za bend, saj se takrat ustvari dober vibe in se potem dobro špila,« je dejal Magnifico, ki je v zaključni fazi priprav na veliki božični koncert v Stožicah. »Oboževal sem ga, odličen je bil, fenomenalen, doživel sem ga, kot se temu v Srbiji reče, kot dobrico – dobrega človeka,« je povedal Magnifico.
Pavle Ristić danes
Pavle je umrl leta 2006. Kot je povedal Benč, je bil to takrat velik šok, saj je bil eden prvih te generacije, ki so odšli. »Bilo je hudo, ker je bil prvi vrstnik, ki se je poslovil. Bil je premlad,« je dejal Benč.
Žal Pavle danes ni tako prisoten v zavesti mlajše generacije glasbenikov, kar priča tudi internet, kjer o njem skorajda ne najdemo podatkov. »Ko sem bil otrok, sem ga gledal, sicer nisem vedel, da je to Pavle Ristić. Cenil sem ga, ko je igral pri skupini Deja Vu. Potem sem ga zamenjal pri Magnificu. Žal pa današnja generacija misli, da pred njo ni bilo ničesar, in nima odnosa do naše glasbene preteklosti. Starejši, kot denimo Jani Hace, ga še vedno radi omenjajo, lahko pa rečem, da se z niti enim mlajšim slovenskim bobnarjem nisem menil o Ristiću. Danes nikogar ne zanima bobnar, ki snema hite, ki dobro spremlja pevca. Danes bobnarje zanimajo, kot jim mi pravimo, 'pirotehničarji', ki prakticirajo čim več tehnik, toda vemo, da potem ni ravno veliko od glasbe. Če je bobnar kralj živali v bendu, prav dosti glasbe ne bo! Pavle je imel star način igranja, spadal je v šolo, v kateri so Ringo, Jim Gordon … Danes pa bi bili vsi radi Dennis Chambers, vsi bi radi komplicirali. Čarli Novak mi je dejal, da Pavleta uvršča med pet najboljših bobnarjev, in kot vemo, je Čarli igral z mnogimi odličnimi bobnarji. Žal takih ni več, ker je vse instant in na hitro narejeno. Pri mladini pogrešam zanimanje za našo glasbo, ki je bila zelo dobra. Pavle je bil del te zgodbe,« je zaključil bobnar in glasbeni raziskovalec Sergej Ranđelović – Runjoe.
by Dušan Mijanović
Ni komentarjev:
Objavite komentar