Vrnitev zasedbe Gu Gu, ki je neodtujljivi del osemdesetih, desteletja, ki ga danes tako ali drugače kličemo nazaj, toda ker ga ne moremo priklicati, ga lahko z varne razdalje obudimo vsaj za kakšen večer. Nikdar ne bom mogel mimo dejstva, da je Gu Gu prvi bend, s katerim sem bil v neposrednem (delovnem) stiku. Kot osmošolec sem bil vsako tretjo soboto pred »hudo« dilemo, ali žepnino nameniti za vstopnico ali jo pretočiti v nekaj takrat popularnih »tivolijev«. Skupina Gu Gu je bila namreč v prvi polovici osemdesetih poleg spiska (ob)lokalnih skupin tipa Modrina, Sibila, Obvezna smer in F+ redni mesečni gost v kulturnem domu na Kokrici, kamor je vabil fantastično provokativen črno-bel falični poster, danes zagotovo pravi zbirateljski primerek; zdi se mi, da je bendu v rotaciji pripadala tretja plesna sobota v mesecu. Skratka, dilema je bila rešljiva v obojestransko korist in zadovoljstvo: gugujevce sem sredi popoldneva zvito počakal pred dvorano ter jim pomagal vanjo znesti opremo, kar mi je prislužilo brezplačen vstop. Gu Gu v tistem času namreč ni bil več kar nekdo, temveč je že imel za seboj odmevno zmago na Pop delavnici 1984 s skladbo Želim si na Jamajko. Kasneje je bend seveda uspešno in redno nastopal po raznih diskotekah na robu mesta. Zato je bila povsem na mestu odločitev, da je za svoj – niti se ne ve točno, kako bi ga vsebinsko opredelili – nastop izbral Klub v Tivoliju (če je verjeti odtisu na brezosebnem računu!), ki se je za eno noč preimenoval nazaj v Valentino. Gu Gu je znova igral za nas, malce zares in malce ne, a slednje tokrat ni igralo posebne vloge.
Kaj je bil razlog za to (enkratno?) vrnitev po sedemindvajsetih letih, ostaja piscu teh besed neznanka. Verjeti je, da zadaj ni kake posebne večje zgodbe ali motiva kot zgolj »imeti se fajn,« četudi le za eno noč. Sprostiti napete in preobremenjene vatle in se ponovno prepustiti pregovorni hudomušnosti, ki je našo tedanjo sceno razbremenjevala in zabavala s poletnimi popevkami tipa Mango banana, Honolulu baby, Moj mali kakadu Hula-hula, Papagaja, L'ublana ni bulana in Aerobik, ki so same po sebi na nekaj namigovale ali pa tudi ne. Navihanost je bila in bo ostala najizvirnejša in najbolj posrečena gugujevska prepoznavnost, četudi nikdar ne smemo preslišati socialne teksture v skladbi Moja mala Lucija, kar je bila že v aktivnem času benda (1983–1989) nezakrita in donosna rabota v gozdičku pred hotelom Metropol v Portorožu. Tudi večeri na »morskih« terasah skupini Gu Gu niso bili tuji. Če ne drugače, so njene skladbe prek kaset vrteli v času, ko je imel najeti terasni lokalni bend premor. Zatorej ne preseneča, da je skupina že leta 1992 prišla v rotacijo mašila Bilo je … na Televiziji Slovenija. Gu Gu je neodtujljivi del desetletja, ki ga danes tako ali drugače, da o nekdanji diskotečni peroksidnosti niti ne izgubljamo besed, kličemo nazaj, toda ker ga ne moremo priklicati, ga lahko z varne razdalje obudimo vsaj za kakšen večer. Dokler nas sredi noči taksiji ne razvozijo po sedanjosti … Ves nastop ali celo prireditev (prej in potem) lahko v eni misli strnemo z naslovom cikla – to so 80's ali tako osemdeseta. Saj ne, da smo se morali truditi, da smo ostali časovno prisebni, vendar so bili vsi sproščeni namigi uperjeni v tisto smer. Nihče se pravzaprav ni trudil, da bi bil današnji, niti bend, ki je uspešno združil plejbek z nekaterimi izvedbenimi intervencijami. In tega ni skrival, temveč je nagovarjal prisotne na način, kot to počne večina sodobnikov danes, potem ko so si privoščili določeno obdobje premora – z nekaj nostalgije in dobro mero samoironije. Gu Gu je igral, a kljub pomoči matrice ni izigral občinstva, ki je združeno prepevalo njegove uspešnice in obujalo spomine na minule čase globoko v sebi, vedoč, da se ne bodo vrnili. Nikdar! Nekaterim je izpod kupa krame celo uspelo izbrskati »zakopane« kasete in LP-je ter jih ponuditi v podpis. Za nekaj skladb se je bendu na odru pridružila Damjana Golavšek, kar zaradi družinskih vezi ni bilo presenetljivo, razen tega je ena izmed razpadlih frakcij pozneje tvorila njen spremljevalni bend Hot Hot Hot (druga se je poimenovala Tom-Tom). Ves nastop dejansko lahko označimo kot nastop – kot vedenje, da so pred nas stopili člani skupine ter s pomočjo publike in matrice izvedli večino svojega železnega repertoarja. V tem pogledu je bilo prav zadovoljivo slišati žlahtni nabor pesmi, ki so oblikovale del naše in vaše mladosti in ki smo jih nekoč na kasete Kovinoplastika Lož ali Ampex shranjevali z lestvice Stop Pops 20. In še vedno jih hranimo.
Po sedemindvajsetih smo torej znova doživeli in brez prask preživeli vrnitev Gu Gu-ja. Kaj, če sploh, se bo iz tega razvilo, je nehvaležno namigovati. Vsa stvar je bila precej manj resno zastavljena kot pred časom tivolski »comeback« skupine Hazard, a zato čisto nič manj posrečena. V epilogu zato ne bomo posploševali stvari, kaj sedaj to pomeni, niti napovedovali resnejšega pristopa k stvari, češ, gugujevci bodo dodobra zvadili program in se ponovno odpravili po slovenskih kulturnih domovih. V tem primeru obljubim, da jih znova počakam in znosim opremo v kokrško dvorano. Tokrat me je zadeva za točilnim pultom v Valentinu precej drago koštala.
Štiri razburljiva leta, dva albuma in tri male plošče, to je enciklopedična dediščina skupine September, ki je v jugoslovanskem oziroma slovenskem prostoru delovala med letoma 1975 in 1979. Zasedbo, ki se je kasneje zbrala le še ob posebnih priložnostih, sta ustanovila Janez Bončina – Benč in Tihomir Pop Asanović. Poleg Braca Doblekarja so tvorili jedro skupine, ki se je kasneje večkrat preoblikovala in se po letu 1979 zbrala le še ob posebnih priložnostih, člani pa so se raztepli po različnih skupinah, ansamblih in orkestrih. V tem kratkem času so Septembraši zapustili pomembno sled v domačem glasbenem prostoru, do nedavnega pa se niti niso docela zavedali, da tudi v tujini. In kot je razumeti iz pogovora z Benčem, so se poleg vsega še dobro zabavali. Snemali in nastopali so v ZDA, igrali pred Jaserjem Arafatom in Fidelom Castrom, njihove večglasne vokalne rešitve si je kasneje sposodil celo raperski zvezdnik Kendrick Lamar. Priložnost za pogovor se je pokazala, ko je nedavno pri Nika Records izšel kovček September, ki obsega vinilni plošči, digitalni plošči, knjižico, poster in kodo za dolpoteg. Ali kot smo nekoč vpili v JLA: »Slušaj vamo, slušaj dobro – prijatno Septembar!«
Veliko glasbenikov poznam, ki zagovarjajo stališče, da umetnik šteje toliko, kolikor je dober danes. Preteklost je vodilo, a ne sme biti izgovor za šlepanje v sedanjosti. Kako s tega vidika gledate na reizdaji albumov Zadnja avantura in Domovino moja v obliki lepo urejenega kovčka z letnicama 1976 in 1979?Iskreno povedano, z mešanimi občutki, kaj se bo zgodilo. Mnogi današnji ljubitelji glasbe se namreč niti še rodili niso, ko smo mi orali Septembrsko ledino. Vprašal sem se celo, komu je pravzaprav reizdaja namenjena. Kmalu sem spoznal, da smo se ne le mi postarali za toliko let, z nami so se postarali tudi glasbeniki in pristaši. Gre za zapis enega zelo ustvarjalnega obdobja, ki ga je narekoval fusion, se pravi kombinacija vseh žanrov, ki so mi bili in mi ostajajo blizu. Ko pomislim, kaj ta glasba, ta dva medija pomenita v današnjem svetu nekomu, ki temu ni sledil ali ki mu tovrstna glasba nič ne pomeni, se mi zgodba zdi enostavno vesoljska tako po glasbeni kot produkcijski plati. Zato me je še toliko bolj presenetilo izredno veliko zanimanje za razširjeni kovček September. Navado imam, da se ne vračam nazaj, saj sem radoveden oziroma me zanima zgolj tisto, kaj bo, se pravi, gledam naprej, v nove projekte in izboljšave. Očitno smo pustili velik pečat doma in v tujini, s čimer seveda namigujem na dejstvo, da si je naš posnetek sposodil celo zvezdnik hip hopa Kendrick Lamar. To pomeni, da mu je bila zadeva všeč, kar je vsekakor velika zahvala našemu početju in dokaz, da smo bili na pravi poti.
Do Kendricka Lamarja prideva nekoliko kasneje. Kako se sami ubadate s spomini in zakaj se vsi skupaj vse pogosteje vračamo v boljšo preteklost?
Če pogledam vase, izključno zaradi mladosti. Pogosto sem razmišljal, zakaj. V mojem primeru je celo tako, da me vsaka pesem ponese nazaj v tiste čase in preko tega se spomnim, kje sem bil v trenutku, ko se mi je porodila ideja zanjo. Vidim Dubrovnik in se spomnim mladosti, ko smo hodili na Kolezijo in podobne kraje. Te trenutke povežem z glasbo oziroma me glasba poveže s temi trenutki. Eno brez drugega ne gre. Zatečem se k razmišljanjem, spominom, kako sem takrat dojemal kako glasbo in kako jo dojemam danes. In kaj se je zgodilo vmes? Dozorevanje!
Pri ponatisih se vedno pojavijo problemi z izvirnimi posnetki, s trakovi. Kako je bilo v vašem primeru?
To je bil najtežji del celotnega projekta, naporen in zapleten. Najprej me je presenetilo, da določene založniške hiše, ki so lastnice trakov in bi jih morale imeti v arhivu, teh nimajo! Porazgubili so se, bog ve, kam, nihče ne ve, kaj se je z njimi zgodilo. Masterjev sploh ni bilo, shranjene sem imel le presnete trakove. Tako se je zgodil posrečen jugo trenutek, saj smo povezali PGB RTB Beograd, Jugoton in ZKP RTV Ljubljana, če naslovim založbe s takratnimi imeni. Nobena izmed njih ni oteževala stvari, takoj so bile vse za stvar. Lepa nostalgična nit se je stkala med nami, na plano prinesla nekaj spominov na druženja in veseljačenja brez vsakršnih obremenitev. Dobiti trakove je bilo mukotrpno delo. Brskali smo povsod in tako sem odkril celo nekaj trakov, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo. Aco Razbornik je na koncu intenzivnega iskanja namreč našel nekatere demo posnetke v angleščini iz časa, preden smo šli snemat v ZDA. To je bil – kot ga naslavljam sam – prvi September, ki ga je tvorilo okostje skupine: Braco Doblekar, Tihomir Pop Asanović in jaz. Najdeni posnetki, skladbe s prvega albuma, so bili iz tega obdobja, najbolj zanimivo pa je, da jih izvaja druga, primorska postava Septembra. Link do teh posnetkov je na spletu, a so tako slabi, da se jih ni dalo uporabiti za realizacijo še angleškega albuma. Ko smo trakove poslušali v studiu, nas je zagrabila panika, saj smo pod njimi slišali neka poročila in oddajo o gospodarstvu. Takoj sem se spomnil, kako se je nekoč snemalo: trakovi so bili dragi in jih je primanjkovalo, kar smo dopoldne posneli v studiu 14, je druga ekipa popoldne presnela s svojo oddajo.
Presneto dobro poznam ta občutek. Ko sem v osemdesetih snemal pesmi z radijskih postaj, se mi je utrgalo, ko so jih špikerji kakorkoli povozili. Če pa danes poslušam iste trakove in med skladbo zaslišim »v Splitu Hajduk – Budučnost ena proti nič, medtem ko v Zenici Čelik – Svoboda sedaj že nič proti dva«, je s historičnega vidika to čisto zlato.
To se mi je že pripetilo, ko sem delal svojo, solistično zgodbo, album Bendologija. Med iskanjem posnetkov – preden si vklopil diktafon in sva govorila o skupini Mladi levi in Vasku Repincu – sem odkril posnetek Levov in na enem izmed njih nekdo blazno igra na trombon, čeprav ga v izvirnem aranžmaju ni bilo. Ugotovil sem, da je šlo za enega od presnetih trakov, ki smo ga tokrat mi uporabili in snemali čezenj. Kar je bilo pri vsem tem najbolj zabavno, je, da je bil ta trombon v intonaciji s skladbo, tako da se je povsem vklopil v pesem. Zato smo ga pustili na posnetku. Še danes ne vem, kdo je avtor te solaže. Zaključim lahko, da obstaja, sicer redka, tudi dobra plat neštetih presnemavanj.
Kje ste skupino September videli oziroma slišali v drugi polovici sedemdesetih, tako v prostoru Jugoslavije kot širše, saj ste imeli pohvalno kariero v tujini? Nenazadnje je bila v ZDA posneta vaša druga plošča.
Trenutek povečanega zanimanja za stilska prepletanja ali fusion nam je bil dobesedno podarjen. Dovoljeval je različnost, na kateri je bil September pravzaprav ustanovljen in je ves čas deloval. Skupino so sestavljali različni profili glasbenikov, od navdušencev nad rockom ali jazzom do ljubiteljev soula. V skupini je tako vsakdo lahko našel svoj prostor, ker je bila naša glasba zmes nečesa, kar ni poznalo meja. Glasbeni poznavalci so si bili enotni, da ne smemo ostati doma, da se moramo preizkusiti tudi v tujini. Da jezik ni ovira, se je izkazalo že na prvem koncertu v Orlandu na Floridi. Cel oder pred seboj sem imel polepljen z angleškimi besedili, saj sem se bal, da bomo sicer izpadli kot brezvezniki z Balkana. Začeli smo koncert, a ne na odru ne med publiko ni bilo prave energije. Braco Doblekar je zakričal za menoj: »Ma, jebi to, poj po naše!« Besedila sem brcnil proč in od tretje pesmi dalje smo igrali na naš način z našimi besedili. Vzdušje v dvorani se je takoj spremenilo. Prva turneja po ZDA je bila pokazatelj, da smo na pravi poti. Medtem ko je bilo v ZDA vse popredalčkano na country, blues, rock, jazz, latino, pojavljal se je smooth jazz, smo mi, Balkanci, vse združili, čezenj pa vpeljali še večglasno petje. To je Američane povsem sezulo. S tem smo tudi mi odkrili sebe, kaj je prava pot, čeprav sem v isti sapi vedel, da bomo morali vložiti še veliko dela.
Ravno večglasno petje je tisto, kar je navdušilo raperskega težkokategornika in zvezdnika Kendricka Lamarja, da si je sposodil in zankal odlomek iz vaše pesmi Ostavi trag. Kako je potekala in se odvila ta velika zgodba?
Najprej smo bili vsi šokirani, da se je to sploh zgodilo. Najverjetneje bi šla vsa zadeva mimo nas, če nas na Nika Records ne bi opozorili, da se neki producenti zanimajo za a capella dele posnetka pesmi Ostavi trag v aranžmaju Pera Ugrina, kjer je basovski vokal prispeval Peter Čare, član Slovenskega okteta. To je bila edina informacija, ki smo jo imeli, nihče ni vedel, za koga gre. Seveda je na založbi nekaj fantov z Jizahom na čelu, ki se spoznajo na svet hip hopa, zato so hitro odkodirali šifre, da gre za Kendricka Lamarja. Najprej mi ni bilo jasno, kaj naj bi rap imel z nami, a sem hitro dojel, da si nismo tako vsaksebi, kot se mi je dozdevalo do tistega trenutka. Najbolj zanimivo je, da so številni didžeji pred tem omenjeno pesem že na veliko uporabljali v svojih programih, vendar se mi ni dalo tožariti z njimi. V tem primeru pa je šlo za veliko zvezdo, ki si težko privošči piratsko rabo glasbe. Naše izhodišče za pogajanja je bilo odlično tudi zato, ker je Lamar pesem že uvrstil na album in šele nato s svojimi predstavniki navezal stik z nami. V šali bi lahko rekel, da smo ga držali za jajca. Nobenih problemov nismo delali in hitro smo zadevo podpisali. Res mi je v čast, da je izbral prav nas. Seveda me je zanimalo, zakaj. Ko sem vzpostavil kontakt s producentom, ki sliši na ime 9th Wonder, mi je odvrnil, da so pretežno že izčrpali bazen funka, soula in latino glasbe v svojem okolišu, zato so motive začeli iskati drugod, med drugim na Balkanu. Všeč jim je bilo naše večglasje, ki diši po gospelu, a je drugačno, saj ima slovanski melos. To jim je bilo blizu in hkrati daleč. Najbolj sem bil presenečen nad tem, da so sample pustili v izvirniku. Pričakoval sem, da ga bodo prearanžirali, prevedli v angleščino, a se to ni zgodilo. Gre za pesem Duckworth, kjer Kendrick Lamar obračunava s svojim očetom. Sample pesmi Ostavi trag je v njej uporabljen kot podlaga za usodni zaplet. Res, počaščeni smo, da se je to zgodilo.
Prišlo pa je do še enega sodelovanja, do pred kratkim nisem videl zanj: v pogovoru pred intervjujem ste dejali, da ste snemali tudi s Tino Turner.
Zgodba je zanimiva, a sem še vedno pod zavezo, da vsega ne smem izdati. Lahko pa povem, kako je do tega prišlo. Tino Turner sem spoznal že v Hali Tivoli leta 1974, a je šlo za bežno poznanstvo. V Puli je potekal filmski festival, kjer je Franci Slak predstavljal film Eva (1983), v katerem sem imel glavno moško vlogo. Vse je bilo razpuščeno, čista norišnica, dokler me niso neki ljudje pocukali za rokav, če se lahko pogovorijo z menoj. Nisem jih jemal resno, predlagal sem jim, da se raje vsi skupaj zabavamo naprej. Čez dva dni so znova pristopili in vprašali, če sem že prišel k sebi, ker bi se radi pogovorili z menoj. Takrat sem dobil občutek, da je zadeva bolj resna, kot sem sprva predvideval. Zelo precizno so mi razložili, da je govor o reklamnem spotu za Pepsi Colo in da je glavna protagonistka Tina Turner. Spote so snemali za vsak kontinent in regije posebej, zato so iskali nekoga za Balkan. Španijo je predstavljal Julio Iglesias, za Balkan in Jugoslavijo pa so poleg mene v ožji izbor prišli Zdravko Čolić, Dado Topić in Željko Bebek. Prva rockerska grla, so rekli, zato sem takoj odvrnil, da sebe v tem primeru ne bi izbral, a se niso pustili prepričati, kajti povedali so mi, da so producenti že izbrali mene, ker iščejo osebnost. Nisem vedel, v čem je štos, saj so vsi našteti odlični pevci. Sem pa takrat prvič videl, kaj pomeni marketing, kaj vse to potegne za seboj. Kot oseba postaneš artikel in nič drugega. Iskali so širšo, celostno prepoznavnost in zaključili, da sem najprimernejši. Poleg glasbe sem bil namreč športnik, nogometaš, igral sem v filmu, študiral na likovni akademiji, vse to je bilo skoraj pomembnejše kot to, da sem pevec. Prepričevali so me tudi, da dobro izgledam. Ko so mi povedali, s kom bom sodeloval, sem si pri sebi takoj dejal, da se bo treba speglat. Prišlo je do srečanja, tukaj pa sem pod zavezo … Vsak izvajalec je pel v svojem jeziku, Tina pa je vmes presekala skladbo z vzklikom »we got a taste«. Snemanje je trajalo teden dni. Nisem mogel vedeti, kako ogromen scenarij je bil sestavljen za približno minuto dolgo reklamo. Zanimivo je, da sem v šestdesetih posnel tudi reklamo za največjega konkurenta Pepsi Cole, Coca Colo. V tem primeru je šlo za avdio posnetek.
V glasbenem studiu s Tino Turner nista bila?
Ne, samo na snemanju reklamnega spota.
Kako so na skupino gledali v ZDA, kako so vas obravnavali? Kakšen odnos so razvili do vas, recimo temu – eksotov?
Preden smo prišli v ZDA, Američani niso veliko vedeli o nas. Spominjam se anekdote ob prihodu v New York, ko so nas promotorji namestili v zelo uglednem hotelu, v katerem je soba na noč za eno osebo stala 178 dolarjev. To se mi je zdelo naravnost pretirano, zato sva šla z Asanovićem čez cesto, da preveriva, kakšne so cene v manjšem motelu, in ugotovila, da tam prenočišče stane 14 dolarjev na osebo. Že smo hoteli pobrati opremo in se preseliti, ko nas je zaustavil promotor in vprašal, kaj se gremo. Povedal sem mu, kaj nas moti, in nas je samo hladno zavrnil, da se to nas čisto nič ne tiče. »Vi ste sem prišli koncertirat, to je vaša služba, za vse ostalo bomo poskrbeli mi. Vi ste atrakcija iz Evrope, vodilni rockovski bend,« me je okrcal. Njegova izjava se mi je zdela sila pretirana, zato sem rekel, da je v Evropi še veliko odličnih rockovskih skupin. »Na vas je, da igrate, da ste čim boljši, naša stvar pa, da tržimo.« Skratka, ni se dal prepričati in premakniti niti za milimeter. V ZDA so nas takoj postavili na realna tla. Ko smo posneli material za ploščo, me je omenjeni impresarij ustavil in dejal, da bom moral še malce ostati v ZDA, ker bomo besedila malce fonetično popravili. Od mladih let sem dobro govoril angleško, zato se mi je zdelo njegovo gnavljenje povsem odveč. Odvrnil mi je, da če bi bil jaz Charles Aznavour in bi imel francoski naglas, potem bi bilo vse v redu. Ali pa italijanski pevec in bi zavijal po neapeljsko. V tem primeru se take zadeve oprostijo, vi – se pravi mi – pa prihajate iz »middle of nowhere«, skoraj nihče ne ve, kje je Jugoslavija, kje je Ljubljana, zato morate kot skupina in posamezniki delovati čim bolj ameriško, kot pravi ameriški rockovski bend.
Še nekaj je značilno za skupino September: članstvo je bilo stalno na prepihu, glasbeniki so prihajali in odhajali. Zakaj takšna dinamika?
Zaradi iskrenosti do glasbe. Nastali smo iz čiste ljubezni do muziciranja in eksperimenta, ker smo hoteli na enem mestu združiti jazzovske, rockovske, soulovske in latino zgodbe. Ustvarili smo največ, kar smo razumeli in znali v tistem obdobju. Po prvem albumu in turneji smo videli, da smo dosegli vse, kar smo v danem trenutku lahko. V skupino so prišla vabila v Big Band. Peter Ugrin, Čarli Novak in Ratko Divjak so odšli, preostali pa smo se vprašali, kako naprej. Spoznali smo, da smo v tej formaciji naredili največ, kar smo lahko, novega materiala za naprej pa nismo imeli. Časa ni bilo, če bi ga imeli, bi takoj nadaljevali, tako pa smo enostavno obstali. Se bomo že srečali enkrat v prihodnosti. In na koncu smo se zares, čez leta v Yu-Rock selekciji. Ničesar nismo hoteli narediti na silo in takšna odločitev se mi je zdela pravilna. Pri drugi postavi skupine September, ki je bila karakterno čisto drugačna, pa je prišlo do prenasičenosti. Celih devet mesecev smo bili na turneji, nekaterim so se v tem času rodili otroci, ki jih sploh še niso videli. To se je zgodilo čez noč, ko smo prišli iz ZDA. Ostali smo samo Braco, Pop Asanović in jaz, napovedanih pa je bilo še dvanajst velikih koncertov. Šli smo na Otočec, kjer sem poklical bobnarja Čoča (Tone Dimnik), jazz kitarista Anteja Mažurana iz Zagreba in basista Daneta Gančeva. Še isto noč so prišli na Otočec, program smo vadili do štirih zjutraj in naslednji dan že odpotovali na koncert v Subotico. To je bila res nora, prava fusion ekipa. Veliko je bilo improvizacije, ker enostavno ni bilo časa, da bi zadeve uigrali in izpilili. Igrali smo tako, kot bi Johna McLaughlina poslušali cel dan – saj se ti zmeša! Še sami nismo najbolj zastopili, kaj smo počeli. Zelo pri srcu mi je postava, s katero smo leta 2014 nastopili na Nishville Jazz Festivalu. Po povabilu sem se odločil, da zberem skupino, vendar samo v kombinaciji z mladimi glasbeniki, ki so boljši od nas. Takoj sem pomislil na Primoža Grašiča, Janija Haceta, Janija Modra, Nejca Škofica, Blaža Jurjevčiča, Jana Gregorko, Žigo Kožarja, ob njih pa na izvirne člane, ki so vokalno še sposobni in dovolj živi za tovrstno avanturo, kot so Marinković, Ogrin in Doblekar. Eksperiment se je na koncu izkazal za zelo uspešno zgodbo in je bil svojevrsten pokazatelj za naprej, saj imam novega materiala vsaj za en album. Morda celo dva. Če potegnem črto pod vsemi postavami, lahko zaključim, da je bila vsaka postava Septembra povsem drugačna.
Nasploh so vsi vaši projekti imeli kratek rok trajanja ...
… in to zaradi ničesar drugega kot iskrenosti do glasbe. Ko smo dali svoje, povedali vse, smo odšli naprej ali zadevo nadgradili. To je pomenilo nekatere menjave, odhode ali nove prihode v skupino. Vedno sem hlepel po nečem več. Mladi levi smo vrhunec doživeli z brass sekcijo, potem sem odšel k Generalsom, kjer sem se srečal z orglami Hammond in novimi zvoki. Tam sem spoznal, da moram skladati svojo glasbo, če hočem napredovati. Že pri Generalsih, ko smo bili v Švici, sem v glavi imel Gvendolino, in ko sem se vrnil domov, sem zbral skupino Srce in zadevo posnel. V umetnosti je najpomembnejši klic po novih znanjih in napredovanju. Če si statičen, ni napredka.
Če na hitro preletimo pot skupine September, lahko zaključimo, da se vam je v štirih letih veliko dogajalo in zgodilo. Marsikatere skupine v precej daljšem obdobju nimajo tako živahne in pestre dediščine dogodkov. S historičnega vidika izmed vseh zagotovo izstopa vaše gostovanje na Kubi.
To je zares posebna zgodba. September smo bili del jugoslovanske delegacije, ki je štela 178 predstavnikov. Povabljeni smo bili na mladinski festival, ki je vsako leto potekal drugje, in tako je na vrsto prišla Kuba. Vse republike Jugoslavije so imele svojega predstavnika, delegacija pa je bila tudi panožno pestra, od politikov, filma in gledališča do glasbe, kjer smo rockovsko poglavje predstavljali mi, skupina September. Ko so Kubanci videli naše ozvočenje – Vedran Božić je s seboj privlekel ozvočenje skupine Time –, je bil to zanje čisti šok. Ojačevalci Marshall so bili zanje vesolje. Po cele dneve smo igrali na več prizoriščih v Havani in poslušalci so nam sledili od enega odra do drugega. Povsem so nas vzljubili, zanje smo bili The Rolling Stones. Naslavljali so nas Črni september (September Nero), kar nam je delnice še bolj dvignilo. Z nami bi moral biti tudi Tito, a sta si bila s Castrom takrat v laseh. Je pa na Kubi prišlo do zamenjave na čelu Socialistične mladine Jugoslavije, ko je Azema Vlasija zamenjal Lev Kreft. Kulturniki smo bili nekakšno mašilo za vsa ta notranja politična obračunavanja. Kulturni program je potekal v obliki povork na kamionih. Tam je stala častna loža, kjer sta sedela Fidel Castro in Jaser Arafat. Vsaka država je imela približno dvanajst minut, da se predstavi. Vodstvo je določilo, da bomo mi izvajali najprimernejši skladbi, Domovino moja in Majko zemlja. Takoj je bilo kričanje, ko smo začeli z nastopom. In ko je Tihomir Pop Asanović stopil naprej, da s solažo opozori nase, so nanj takoj z vseh strani skočili varnostniki, saj so bili prepričani, da je terorist, nekakšen atentator na Castra. Krasni spomini, cel svet je bil tam.
Ali ste se srečali s Fidelom in Jaserjem?
Fidela smo videli samo na daleč, z Jaserjem pa smo se celo rokovali.
Leta 2003 ste v sklopu vrnitve, med katero ste promovirali kompilacijo The Best of September, odprli za skupino Deep Purple, ki je tistega leta nastopila v Hali Tivoli. Kako je prišlo do tega?
V postseptembrskem času sta se zgodila dva izredna koncerta, eden je bil na Nishville Jazz Festivalu, drugi pa v sklopu koncerta Deep Purple. Povod za slednjega je bil izid cedeja The Best of September. Menedžment skupine Deep Purple si je zaželel, da bi občinstvo ogrela domača rockerska ekipa, ki bi glasbo izvajala v drugačnem duhu od Purplov, a vseeno rockerska. Začeli so nas nagovarjati in na koncu smo pristali, ker bi z nastopom nekako podprli izid omenjenega best-offa. Pet pesmi bomo že spacali skupaj, sem bil prepričan, in pristali smo. Pred tem smo imeli en session in mislim, da smo tisti kratek nastop dobro oddelali. Z nami je nastopil tudi Tulio Furlanič in spomnim se, kako ga je Ian Pace nenehno zasledoval in rotil, naj mu proda klasični set bobnov Ludwig. Zabavno je bilo tudi po koncertu. Roger Glover – do tistega trenutka sploh nisem vedel, da pravzaprav on vodi in pelje vso Deep Purple zgodbo – nas je pohvalil in me vprašal, katera formacija skupine Deep Purple od premnogih se mi je najbolj dopadla. Izvedel je namreč, da je tudi skupina September imela več različnih kombinacij. Ko sem mu pošteno povedal, da tista, ki je leta 1975 posnela album Come Taste the Band, ko je bil pevec David Coverdale, kitarist Tommy Bolin in basist Glenn Hughes, se je obrnil in me enostavno ni več pogledal. Tako užaljen je bil, da me je celo noč ignoriral. Nisem vedel, da ga bo tako prizadelo.
Za slovo bi preveril še eno urbano legendo: je res, da vam neki točaj v ZDA ni hotel postreči pijače, ker je mislil, da ste Indijanec?
To je moje največje razočaranje nad Ameriko. V ZDA smo bili v času razvpitega motorističnega srečanja v Daytoni, in ker smo bili dobrih tristo kilometrov proč in smo imeli nekaj prostih dni, smo si rekli, da gremo zadevo preverit. Motorji, ženske, Hells Angels, vse to se nam je zdelo zelo privlačno. Med potjo pod vročim floridskim soncem nas je hitro zažejalo, pred nami je bila namreč samo ravna avtocesta, ki se ni in ni hotela končati. Po dveh urah vožnje smo končno zagledali bencinsko črpalko s saloonom. Kot iz filma. Vstopili smo skozi značilna nihajoča vratca, notri so bili neki sumljivi tipi, iz zvočnikov je donel južnjaški boogie rock. Res smo vsi imeli grive, usnjene hlače in barvo s Kolezije. Ko je točaj vprašal, kaj bomo pili, naročim šest piv. Obrne se in jih na šank postavi pet – pred vse, le pred mene ne. In bend jih spije na dušek. Še preden se je obrnil, sem naročil še eno rundo, in znova jih prinese pet, zato sem ga vprašal, kaj pa jaz. Pogleda me, puhne dim cigare v moj obraz in pravi: »We don't serve fuckin' natives, Seminolas.« (Ne strežemo domorodcem, Seminolam.) Cel bend je zastrigel z ušesi in Čoro me je jezno vprašal: kaj ti je rekel, pička mu materina? Odvrnem mu, da pravi, da ne streže domorodcem, mamu mu jebem. Takrat je točaj zaslišal, da govorimo v nekem njemu neznanem jeziku, in končno vprašal, od kod pravzaprav prihajamo. Potem se je seveda opravičeval, častil rundo ali dve. Šok je bil res velik. Najbolj pa sem si mislil, ubogi Indijanci.
Karel Novak je eden tistih, ki jim je mar. Mar za glasbo. Že od mladosti ga življenjske poti vodijo po stopinjah umetnosti, katere izrazno sredstvo je zvok. Žene ga odločnost. Pogumno in z močno voljo do življenja se je spopadel z vsem, kar je prinesla dolgotrajna kariera. V razmišljanju je odprt, z besedami ne razmetava vsevprek. Ko ga gledaš med igranjem, si osupel, kako veličasten instrument je bas kitara in kakšno magično moč ima glasba.
Kdo je Karel Novak?
Karel Novak je avtor glasbe mnogih pesmi, med katere spadajo tudi Če bi mi srce dal, Daj mi ljubezen nazaj, Igra, Krog, Ljubimec, Meglo zdaj prodajaj drugje, Naj bo vesela jesen, Naj vsem ljudem se dogodi, Nocoj ljubila bi se s teboj in Oljka. Njegovo poslednje sodelovanje na slovenskih glasbenih festivalih sega v leto 2007, ko je za pesem Naravne sile prejel nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti. Besedilo je prispevala Damjana Kenda Hussu, aranžma je delo Janeza Gregorca, skladbo pa je zapela Damjana Golavšek.
Povejte mi, kdo je Čarli.
Čarli je Karel Novak, rojen v Ljubljani, in sicer 30. marca leta 1949, končal je nižjo glasbeno šolo za harmoniko in srednjo šolo za oblikovanje. Rad se spominjam tistih časov.
Od kod ideja, da ste postali glasbenik? Imate morda kakšnega vzornika?
Glasbenik sem postal po spletu okoliščin. Z glasbo sem se namreč začel ukvarjati zelo zgodaj. Zdaj pa premislite, kako dolgo obdobje je to. (smeh) V času harmonike so bili moji vzorniki Avseniki, ko pa sem pri svojih štirinajstih letih starosti slišal angleško skupino The Beatles, sem se spopadel s kitaro in pozabil na harmoniko. Leta 1966 me je prijatelj pregovoril, da sem začel igrati bas kitaro, in z njo sem dočakal upokojitev brez enega samega dneva redne službe. To so bila res lepa leta.
Za odraslost je še kako pomembno, v kakšen glasbeni prostor se rodimo, kajne? Zakaj?
O, zelo. Da se rodimo, ni odvisno od nas, v kakšen glasbeni prostor vstopimo, pa je, saj ga lahko soustvarjamo. Meni se zdi glasba eden najlepših načinov preživljanja, kar jih poznam, vendar pa mora biti kakovostno narejena. Če je kvalitetna in ima vsebino, poslušalci to cenijo, njihovo zadovoljstvo pa glasbeniku ogreje srce. Vse to je lahko večja nagrada kot denar.
Leta 1986 ste s skupino Gu-gu zmagali na Melodijah morja in sonca. Bi lahko strnili v en stavek, kaj vam je dala prva nagrada občinstva uporabnega za življenje, nekakšno popotnico?
Drži, to je bila zame posebna čast. Nanjo imam ljubeče spomine. Bilo je zelo zabavno, bilo je super. Popotnica za uspeh je, da se je treba v glasbi kar naprej dokazovati, sicer si zelo hitro pozabljen. Če imaš namen v glasbi delati resno, moraš stremeti k presežkom. Če se lahko pohvalim s svojim delom, avtor glasbe in njene priredbe sem jaz, besedilo pa je prispeval Tomislav Jurak. Pesem Mango banana je nehote postala prikaz razvoja članov skupine Gu-gu, ki pa je nastala naključno. Naše popularno obdobje se je nekako začelo leta 1984 z zmago na Pop delavnici, peli smo pesem Želim si na Jamajko. Takrat se je vse obrnilo v pravo smer.
Ko ste snemali komad Prijatelj in brali njegovo besedilo, ste v njem našli kaj sebe?
Pravzaprav se človek najde v vsakem besedilu. Glasbo sem napisal leta 1991, ko je Miša (Čermak, op. a.) ustvarila izjemno besedilo. Škoda bi bilo, če bi ta tekst kar zavrgli, in tako se je rodila ideja o melodiji. Prijatelj je eno lepših besedil in glasbe ni bilo težko napisati. Vsak potrebuje prijatelja. Lik v tem besedilu je dober, velik in zaupen prijatelj.
Lahko poveste še kaj v zvezi s slovenskim nacionalnim izborom za Pesem Evrovizije, kjer ste sodelovali štirikrat?
Vsak festival je dobrodošel, saj je to priložnost, da se glasbenik predstavi čim večjemu občinstvu. V svoji karieri se jih nikoli nisem izogibal. Težko je primerjati različne nastope in pesmi ter se odločiti, katera udeležba mi je bila najbolj všeč. Leta 1998 sem bil navdušen nad Ljubim, ljubiš. Igra je končana je bila čudovita pesem, tudi Stoletje sanj in miru je presegla vsa moja pričakovanja. Ena najlepših pesmi, ki si jih rad zavrtim, pa je Vsako življenje gre svojo pot. EMA je dobra priložnost za mlade glasbenike, da pridobijo prve izkušnje s televizijo, in če obstaja želja po nadaljevanju v tujini, je po navadi to že kako mogoče uresničiti.
Kaj v svetovni glasbeni industriji prebuja največjo bolečino?
Vemo, da je svetovna glasbena industrija neizprosna in da temelji na velikih vložkih denarja. Dostopnost in ustvarjanje glasbe s pomočjo računalnika sta razvrednotila prave glasbenike. Dostopnost finančno, računalnik pa ustvarjalno, saj je s pomočjo računalnika lahko marsikdo »glasbenik«, je pa računalnik v veliko pomoč glasbenikom.
V čem je glasba danes drugačna, kot je bila na primer pred dvajsetimi leti? Kakšne so sodobne smernice?
Razmere so seveda drugačne kot pred dvajsetimi leti. Čas je spremenil marsikaj. Dejstvo je, da je naša generacija odraščala z drugačno glasbo. Res imam srečo, da sem si ime ustvaril v času, ki mi je dovolil, da me sloves nosi še danes. A vsi tisti, ki se vzpenjajo zdaj … Težko jim je, zelo težko. Odvisni so od radijskih postaj, cedeji se ne prodajajo več, od koncertov pa lahko živiš le, če si znan. To je čisto drug čas. Razlika je v raznolikosti, se mi pa zdi, da se vrača glasba h koreninam. Kot so različni glasbeniki, toliko je različnih stilov. Za razvoj glasbe je spoznavanje pestrosti, različnosti izjemnega pomena.
Vaša partnerica je glasbenica Damjana Golavšek, s katero ste, kot pravite, zelo srečni. Kateri je temeljni pogoj za zadovoljujočo skupno pot?
Temeljni pogoj je spoštovanje. Najin odnos je prijateljski, nikakor ni obsesiven, vendar morava upoštevati nekatera pravila, poleg tega se zavedava, da je treba ljubezen negovati in izkazovati. Edino to šteje. Sicer pa so problemi zato, da se rešujejo. Mislim, da so dobro sporazumevanje in občutki zaupanja nujno potrebni za vsak kakovosten odnos, tudi partnerski odnos. Pa pokončnost, radovednost, resnicoljubnost, zvestoba. Najina ljubezen je zrasla iz iskrenega prijateljstva in morda je tudi zato tako močna.
Kaj je trenutno na vaši ustvarjalni mizi?
Trenutno sem dopustniško razpoložen. Penzija ima tudi svoje prednosti. Počutim se izvrstno, upokojitev ti odpre čisto nov svet in čudovito ga je spoznavati tudi z ležernostjo doma. Jaz se tu počutim najbolje, svojega doma ne bi zamenjal za nič na svetu. Vsak dan sem vesel in ga želim kar najbolje izkoristiti. Držim pesti, da tako tudi ostane čim dlje.
