Sergej Ranđelović: Raziskujem, da popravim krivico
Zanimanje in strast sta tista, ki Sergeja vodita skozi dan. Strast do glasbe, kakovosti, kulinarike, resnice. Raziskuje, popisuje, sprašuje. Prav zato premore zakladnico glasbenih zgodb, ki drugim ostajajo skrite. Na primer tisto, zakaj Čarli Novak leta 1981 ni posnel niti ene pesmi na Splitskem festivalu, prej in kasneje (od leta 1976 do leta 1986) pa skoraj vse, ter kako je obogatel zaradi sodelovanja z Zdravkom Čolićem. Zakaj je Zabavni orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Jožeta Privška koncertiral po vsej Evropi in veljal za enega najboljših orkestrov. In še je takšnih zgodb …
A po drugi strani Sergeja bolj navdušujejo zgodbe, ki jih pripoveduje glasba sama. Ter čustva, ki vejejo iz nje. Najbrž se je prav zaradi njih vse začelo in se ne konča. Temveč gradi nekaj, kar bo ostalo.
A po drugi strani Sergeja bolj navdušujejo zgodbe, ki jih pripoveduje glasba sama. Ter čustva, ki vejejo iz nje. Najbrž se je prav zaradi njih vse začelo in se ne konča. Temveč gradi nekaj, kar bo ostalo.
Z glasbo si v stiku že od malih nog in za sabo imaš že nešteto sodelovanj z drugimi glasbeniki, avtorskih projektov in drugih podvigov, vendar ima v tvojem življenju prav posebno vlogo zbirateljstvo.
Najbrž gre za krizo srednjih let … Že od nekdaj zbiram plošče, glasbo nasploh. Vinilke, kasete, CD-je, kajti če hočeš določeno stvar slišati, moraš kupiti nosilec, na katerem je bila zadeva izdana. V 80-ih in 90-ih letih v Ameriki niso več izdajali gramofonskih plošč, medtem ko so jih pri nas še vedno izdajali. CD je prišel leta 1986 in potreboval nekaj časa, da se je prijel. A ko se je, plošče ni bilo več. Sam sem zbiralec, vendar zaradi glasbe same. Želim slišati čim več različnih zvrsti in čim več takšne glasbe, ki je nimam nikjer drugje priložnost slišati. Na radiu ali televiziji sploh ne in tega niti ne pričakujem, saj tam trenutno vrtijo pretežno narodno glasbo, ki ji ne nudijo nobene protiuteži. Državna televizija bi morala nuditi še kaj drugega, kot le narodno glasbo ali bitko talentov, kjer vse poka od promocije in uspeha. Otrok, ki vidi, kako malo je potrebno za “uspeh”, ne bo več vadil. Kdo bi še hodil v glasbeno šolo? V časopisu bi moralo pisati: Milan je izjemen osnovnošolec, ki že šesto leto obiskuje glasbeno šolo. Zraven pa še slika, kvačka itd. Potem šele bi otrok imel občutek, da ga je nekdo opazil in da je smiselno nadaljevati z vajo. Tako je tudi z zbiranjem. Ko enkrat začneš, je zelo težko končati. Tudi zato, da denar nekam gre, saj bi ga v nasprotnem porabil za kaj drugega. Ne omejujem se ne tematsko ne žanrsko, pomembna mi je le emocija. Ko se zgodi kemična reakcija, kajti emocija je kemična reakcija, in dobim kurjo polt ali spustim solzo, ozavestim izkušnjo. V nasprotnem je samo nekaj, kar je nekdo rekel in to zlahka pozabim.
Trudiš se za dvig kakovosti poslušalcev, kar je najbrž povezano tudi z ohranjanjem glasbene dediščine.
Mi imamo strašansko voljo po ustvarjanju, vendar nimamo poslušalcev. Kar se posluša, je južnjaška in narodna glasba. Velika večina posluša narodnozabavno glasbo in tista četrtina, ki je nekoč poslušala klasiko, jazz ali rock, danes več ali manj posluša južno glasbo. Pogostokrat rečem, še posebno ob volitvah, da postanimo Hrvati. Poslušamo njihovo glasbo in se z njo tudi bolje identificiramo, kakor s slovensko. Imel sem nekaj koncertov, kjer je bilo prav grozno za nastopajočega Slovenca. Igrali so tudi Toše Proeski Tribute Band in poželi ovacije že na tonski vaji, kar se Slovencem ni zgodilo niti na koncertu. Nikogar ne želim spreobrniti, a priznajmo si že enkrat, da smo veliko bližje Hrvatom, kakor – kot bi si želeli – Avstrijcem. Slovenska beseda ne zanima nikogar več. In vem, da če smo se ločili – govorim o državah –, se ne moremo čez dve leti spet poročiti. Ne, če smo se ločili, da bomo prvič samostojni. Ne moremo. Kajti ločili smo se, da bomo kot Slovenci nekaj naredili. Pa očitno ne zmoremo. Vse se mora enkrat izpeti. Pri človeku je pač tako, da redko spoznava v trenutkih obilja. Spoznanja pridejo v pomanjkanju. Že Wiliam Blake je dejal: »Postavljaj mere v letu suše.«
Kdo, meniš, nosi največjo odgovornost, da je temu tako? Glasbeniki? Uredniki? Mediji? Poslušalci?
Vsi, ki si jih naštela. Vendar glasbeniki tudi ničesar ne rečejo, ker se bojijo, da jih bodo odrezali, če bodo preveč govorili. Ker danes resnica nikogar več ne zanima … Danes je sladka laž. Povedati nekaj po pravici, to nikogar več ne zanima, ker če bi ga, bi marsikdo delal drugače. Danes vsi hočemo vse in to takoj. Prijatelj mi je pred kratkim rekel, da bi rad posadil par sadik češenj. Opozoril sem ga, da prvih pet let ne bo imel sadeža, nakar se je zamislil. Na srečo ga to ni odvrnilo od njegove namere. Povsod je isto. Delo + vztrajnost = zmaga. Sprašujejo me, kako postati popularen in odgovorim, da je treba iti v klet, drgniti svoje veselje in se nato predstaviti. Največkrat dobrodelno. Tako je povsod, v Angliji, Nemčiji in drugje. Ko sem s skupino Elvis Jackson igral po Evropi, je bilo natanko tako. Bili so isti začetki, kot sem jih imel prej doma. Vsekakor moraš iti tja večkrat, sicer te pozabijo.
Aktiven si tudi kot bloger in predvsem kot raziskovalec in popisovalec del Čarlija Novaka …
V roke sem dobil prvo solistično ploščo Alenke Pintarič in se nemudoma vprašal, kdo tukaj igra bas kitaro. Čarli Novak. Nato sem začel raziskovati, kje vse je še igral in se kasneje kar odpravil k njemu domov v Gaberje. Potrkal sem na njegova vrata in od takrat sva postala res dobra prijatelja. Začela sva pri 60-ih posnetih ploščah, ki sva jih v tem letu več kot postoterila. Pretirane sreče v življenju nimam, saj vsakič izberem nekoga, ki je ogromno posnel in imam zato veliko dela z raziskovanjem njegovega glasbenega opusa … Zakaj torej Čarli Novak? Ker sem pogostokrat dejal, kako Čarli igra bas kitaro in me je marsikdo vprašal: »Kdo?« Večina glasbenikov ga slabo pozna, zato sem se odločil, da moram nekaj ukreniti. Nisem vedel, da je toliko posnel. Niti sanjalo se mi ni. A vse je kar puhtelo, raslo … v tem letu sem izvedel ogromno izjemnih zgodb. Zdaj pokliče sam in pravi, naj se kaj oglasim, četudi samo na obisk. A ker imam kanček hrčkovega gena, ni obiska brez novega diska. Tako mu bom zdaj spet odnesel kakšnih 200 novih eventuelnih plošč, ki jih bo sam tudi temeljito preposlušal, izločil gnila jajca in sploh odkril, kje vse je igral. Verjemite, njegove češnja je impozantna.
Imaš morda namen izdati tudi knjigo?
Zaenkrat delam bloge, ker knjige bere bolj malo ljudi … bodimo realni: knjig se ne bere. Si pa želim raziskati še kar nekaj velikih slovenskih glasbenikov, aranžerjev in skladateljev, v mislih imam npr. Deča Žgura, Milana Ferleža, Ratka Divjaka, Jožeta Privška, Braca Doblekarja. Slednji tega še ne ve, a vem, da ima željo, saj se je z nekom pogovarjal in jo izrazil, tako da počasi pripravljam vse skupaj. Kmalu se bova dobila in prav zanimivo bo, ker imam zanj pripravljenih že kakšnih 100 plošč, na katerih je sodeloval. Tega je precej, le lotiti se je treba. Rad bi zbral čim več slovenske glasbe, tako da bi dobil čim boljši vpogled v raznolikost in izjemnost glasbenega ustvarjanje naše male dežele. Veliko je dobre glasbe, a treba jo je le izvajati in vrteti. Hit nastane, če določeno skladbo vrtiš vsak dan večkrat. Potem si jo bo vsakdo prepeval, druge poti ni. V Sloveniji imamo preko 80 radijskih postaj, a mi ne potrebujemo 80 radijskih postaj, kjer se emitirajo ene in iste neumnosti. Na nekaterih postajah ne govorijo niti pravilne slovenščine, poslušamo nekakšno fafljanje, glasbo pa jim izbirajo poslušalci. Pogostokrat pravim, naj potem izberemo rokometno reprezentanco gledalci in videli bomo, kam nas to pripelje. Že Prešeren je to vedel. Danes je glasba povsod, včasih temu ni bilo tako. Nekoč je spajala, danes osamlja. Nisem nostalgik. Tega v resnici sploh ne maram. Vem le, da raziskujem, da bi popravil krivico.
Ker se leto izteka … kaj priporočaš kulinaričnega in glasbenega, ker vem, da si ljubitelj obeh področij?
Rad bi videl, da bi imeli dosti lačnih ljudi. A ne zato, ker ne bi imeli kaj jesti. Lačnih novih zvokov, slovenske besede, zgodb, resnice. Da bi bilo zanimanje. Vendar bi tega morali pričeti vzbujati že pri otrocih, v vrtcu, šolah … Kar pestuješ, to raste. Ko sem otroke učil glasbe, nisem nikoli rekel, da nič ne znajo, temveč da je znanje zaspalo in da ga moramo zbuditi. Vse je že v nas. Tudi ritem. In ni prav, da nekateri govorijo, da nimajo ritma. Devet mesecev 24 ur na dan poslušamo utripanje materinega srca in ta božanska vibracija nas oblikuje, da postanemo to, kar smo.
Objavljeno na blogu GodiBodi.
