Karel Novak je eden tistih, ki jim je mar. Mar za glasbo. Že od mladosti ga življenjske poti vodijo po stopinjah umetnosti, katere izrazno sredstvo je zvok. Žene ga odločnost. Pogumno in z močno voljo do življenja se je spopadel z vsem, kar je prinesla dolgotrajna kariera. V razmišljanju je odprt, z besedami ne razmetava vsevprek. Ko ga gledaš med igranjem, si osupel, kako veličasten instrument je bas kitara in kakšno magično moč ima glasba.
Kdo je Karel Novak?
Karel Novak je avtor glasbe mnogih pesmi, med katere spadajo tudi Če bi mi srce dal, Daj mi ljubezen nazaj, Igra, Krog, Ljubimec, Meglo zdaj prodajaj drugje, Naj bo vesela jesen, Naj vsem ljudem se dogodi, Nocoj ljubila bi se s teboj in Oljka. Njegovo poslednje sodelovanje na slovenskih glasbenih festivalih sega v leto 2007, ko je za pesem Naravne sile prejel nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti. Besedilo je prispevala Damjana Kenda Hussu, aranžma je delo Janeza Gregorca, skladbo pa je zapela Damjana Golavšek.
Povejte mi, kdo je Čarli.
Čarli je Karel Novak, rojen v Ljubljani, in sicer 30. marca leta 1949, končal je nižjo glasbeno šolo za harmoniko in srednjo šolo za oblikovanje. Rad se spominjam tistih časov.
Od kod ideja, da ste postali glasbenik? Imate morda kakšnega vzornika?
Glasbenik sem postal po spletu okoliščin. Z glasbo sem se namreč začel ukvarjati zelo zgodaj. Zdaj pa premislite, kako dolgo obdobje je to. (smeh) V času harmonike so bili moji vzorniki Avseniki, ko pa sem pri svojih štirinajstih letih starosti slišal angleško skupino The Beatles, sem se spopadel s kitaro in pozabil na harmoniko. Leta 1966 me je prijatelj pregovoril, da sem začel igrati bas kitaro, in z njo sem dočakal upokojitev brez enega samega dneva redne službe. To so bila res lepa leta.
Za odraslost je še kako pomembno, v kakšen glasbeni prostor se rodimo, kajne? Zakaj?
O, zelo. Da se rodimo, ni odvisno od nas, v kakšen glasbeni prostor vstopimo, pa je, saj ga lahko soustvarjamo. Meni se zdi glasba eden najlepših načinov preživljanja, kar jih poznam, vendar pa mora biti kakovostno narejena. Če je kvalitetna in ima vsebino, poslušalci to cenijo, njihovo zadovoljstvo pa glasbeniku ogreje srce. Vse to je lahko večja nagrada kot denar.
Leta 1986 ste s skupino Gu-gu zmagali na Melodijah morja in sonca. Bi lahko strnili v en stavek, kaj vam je dala prva nagrada občinstva uporabnega za življenje, nekakšno popotnico?
Drži, to je bila zame posebna čast. Nanjo imam ljubeče spomine. Bilo je zelo zabavno, bilo je super. Popotnica za uspeh je, da se je treba v glasbi kar naprej dokazovati, sicer si zelo hitro pozabljen. Če imaš namen v glasbi delati resno, moraš stremeti k presežkom. Če se lahko pohvalim s svojim delom, avtor glasbe in njene priredbe sem jaz, besedilo pa je prispeval Tomislav Jurak. Pesem Mango banana je nehote postala prikaz razvoja članov skupine Gu-gu, ki pa je nastala naključno. Naše popularno obdobje se je nekako začelo leta 1984 z zmago na Pop delavnici, peli smo pesem Želim si na Jamajko. Takrat se je vse obrnilo v pravo smer.
Ko ste snemali komad Prijatelj in brali njegovo besedilo, ste v njem našli kaj sebe?
Pravzaprav se človek najde v vsakem besedilu. Glasbo sem napisal leta 1991, ko je Miša (Čermak, op. a.) ustvarila izjemno besedilo. Škoda bi bilo, če bi ta tekst kar zavrgli, in tako se je rodila ideja o melodiji. Prijatelj je eno lepših besedil in glasbe ni bilo težko napisati. Vsak potrebuje prijatelja. Lik v tem besedilu je dober, velik in zaupen prijatelj.
Lahko poveste še kaj v zvezi s slovenskim nacionalnim izborom za Pesem Evrovizije, kjer ste sodelovali štirikrat?
Vsak festival je dobrodošel, saj je to priložnost, da se glasbenik predstavi čim večjemu občinstvu. V svoji karieri se jih nikoli nisem izogibal. Težko je primerjati različne nastope in pesmi ter se odločiti, katera udeležba mi je bila najbolj všeč. Leta 1998 sem bil navdušen nad Ljubim, ljubiš. Igra je končana je bila čudovita pesem, tudi Stoletje sanj in miru je presegla vsa moja pričakovanja. Ena najlepših pesmi, ki si jih rad zavrtim, pa je Vsako življenje gre svojo pot. EMA je dobra priložnost za mlade glasbenike, da pridobijo prve izkušnje s televizijo, in če obstaja želja po nadaljevanju v tujini, je po navadi to že kako mogoče uresničiti.
Kaj v svetovni glasbeni industriji prebuja največjo bolečino?
Vemo, da je svetovna glasbena industrija neizprosna in da temelji na velikih vložkih denarja. Dostopnost in ustvarjanje glasbe s pomočjo računalnika sta razvrednotila prave glasbenike. Dostopnost finančno, računalnik pa ustvarjalno, saj je s pomočjo računalnika lahko marsikdo »glasbenik«, je pa računalnik v veliko pomoč glasbenikom.
V čem je glasba danes drugačna, kot je bila na primer pred dvajsetimi leti? Kakšne so sodobne smernice?
Razmere so seveda drugačne kot pred dvajsetimi leti. Čas je spremenil marsikaj. Dejstvo je, da je naša generacija odraščala z drugačno glasbo. Res imam srečo, da sem si ime ustvaril v času, ki mi je dovolil, da me sloves nosi še danes. A vsi tisti, ki se vzpenjajo zdaj … Težko jim je, zelo težko. Odvisni so od radijskih postaj, cedeji se ne prodajajo več, od koncertov pa lahko živiš le, če si znan. To je čisto drug čas. Razlika je v raznolikosti, se mi pa zdi, da se vrača glasba h koreninam. Kot so različni glasbeniki, toliko je različnih stilov. Za razvoj glasbe je spoznavanje pestrosti, različnosti izjemnega pomena.
Vaša partnerica je glasbenica Damjana Golavšek, s katero ste, kot pravite, zelo srečni. Kateri je temeljni pogoj za zadovoljujočo skupno pot?
Temeljni pogoj je spoštovanje. Najin odnos je prijateljski, nikakor ni obsesiven, vendar morava upoštevati nekatera pravila, poleg tega se zavedava, da je treba ljubezen negovati in izkazovati. Edino to šteje. Sicer pa so problemi zato, da se rešujejo. Mislim, da so dobro sporazumevanje in občutki zaupanja nujno potrebni za vsak kakovosten odnos, tudi partnerski odnos. Pa pokončnost, radovednost, resnicoljubnost, zvestoba. Najina ljubezen je zrasla iz iskrenega prijateljstva in morda je tudi zato tako močna.
Kaj je trenutno na vaši ustvarjalni mizi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar