Poti in zgodbe Benčeve Biografije
V petek, 1. februarja, bo velikan slovenske glasbene scene, Janez Bončina – Benč, v ljubljanski Cvetličarni izvedel koncert ob častitljivi obletnici življenja in delovanja, na katerem se bodo kot gosti pridružili številni slovenski in tuji rockerji. Ob tej priložnosti bo izšel tudi album Benčevih največjih uspešnic z naslovom Biografija.
Janez Bončina – Benč je s svojim dolgoletnim delom kreativno sooblikoval in bistveno prispeval k razvoju slovenske glasbe in popularne kulture. Rojen pred sedemdesetimi leti, je v svoji petdesetletni karieri nanizal vrsto nepozabnih uspešnic, kot so Gvendolina, Maja z biseri, Ob šanku, Kadar ognji dogorijo, Ta noč je moja in številne druge.
Uspešno krmariš med glasbo in športom od rosnih dni, kajne?
Uspešno ali neuspešno. Moji začetki so bili športni. Pravzaprav je bila prva likovnost, skoraj istočasno sem se začel ukvarjati z nogometom. Sem otrok Olimpije. To se je peljalo do mladinske reprezentance, potem pa zaradi študija na Akademiji za likovno umetnost časovno ni več zneslo. Istočasno sem začel profesionalno glasbeno pot z Mladimi levi. Treba se je bilo odločiti, s čim se bom profesionalno ukvarjal. Žal mi je bilo za vse tri. Prva ljubezen je pa umetnost. Šport me še vedno spremlja. S tenisom sem se pričel ukvarjati pozno, toda intenzivno, nogomet sem igral amatersko še vsa leta. Prava zgodba je moj sin Lun, ki igra za kadete Olimpije. Če bi bil jaz na takem nivoju, kot so tile fantje sedaj, bi verjetno ostal v tem športu.
Ko si nastopal v Švici z mednarodno skupino The Generals, se ti je pripetila zanimiva anekdota. Ti je bilo kdaj žal, da si prehitro obesil nogometne čevlje na klin?
Mislim, da smo bili v Davosu. V maju so imeli tradicionalni turnir. Koncern hotelov je postavil svojo ekipo, in ker jih ni bilo dovolj, mi pa smo takrat zvečer igrali v glasbenih klubih, so nas vprašali, če bi pristopili zraven. Udeležil se je cel tim Generalsov. Turnir se je začel, mi odigramo eno, dve tekmi in oni gledajo, kaj smo to za eni. Nam je kar šlo. Sicer so bili tam že polprofesionalci, toda takrat v Švici nogomet še ni bil tako razvit. Drugi dan me je poklical njihov manager in vprašal, kako imamo urejeno s pogodbami za naprej. Sem rekel, da to vodita Tihomir Pop Asanović in Braco Doblekar, da ne vem točno. Pa pravi, da ima nekaj drugega v mislih, še bolj zanimivo ponudbo, da bi jaz za njihov klub začel igrati nogomet, češ da je to bolj donosno in prava stvar. Sem se nasmejal in rekel: »Sem pobegnu od fuzbala, a zdej bom šel pa nazaj?!« Moram pa reči, da sem čez leta razmišljal, da mogoče sem ga pa usral.
Prebral sem, da je bil tvoj oče oficir in ste se veliko selili. Katero okolje te je najbolj definiralo?
Oče Ferdo Bončina je bil v vseh vojnah, od prve svetovne vojne naprej. Bil je letnik 1904. Šel je v partizane, nato je ostal v vojski. Veliko smo se selili. Oče je bil doma iz Gorenje Kanomlje blizu Idrije, mama pa iz Ribnice. Sestra se je rodila v Gornji Radgoni. Jaz sem začel odraščati in se osveščati, ko smo bili v Ankaranu in Žusterni, tam smo živeli do mojega tretjega razreda osnovne šole, potem smo se preselili v Ljubljano. Bil sem čisti Primorec. Govoril sem primorski dialekt, oče idrskega, mama ribniškega, sestra pa štajerskega. Ko je kdo prišel k nam na obisk, je samo debelo zijal, kako smo se pogovarjali.
V svetu rokenrola je bilo veliko otrok oficirjev JNA: Marjan Malikovič, Goran Bregović, Zdravko Čolić, Milan Mladenović, Bora Đorđević, Branimir Štulić, Momčilo Bajagić, Sead Mulahasanović … Vsi uspešni glasbeniki. Kaj misliš, zakaj?
Niti nisem o tem razmišljal. Verjetno je ta nemirni duh posledica vseh teh selitev. Bili smo odprti ljudje, hitro smo našli skupni jezik. Mogoče so nam ravno te selitve dale širino, saj smo spoznali različne kulture in narode. To se je kasneje navezovalo na potovanja po svetu, saj nikoli nisem imel problemov v komunikaciji in druženju z ljudmi.
Začel si v Helionih, skupaj z Domiceljem. Kako se spominjaš začetkov?
Začel sem že prej. Toda dokaj pozno glede na današnje razmišljanje, ko se pri šestih, sedmih letih že usmerjajo. Pri trinajstih sem se začel zavedati, da mi je glasba všeč. V Stari Cerkvi pri starem očetu sem v omari našel kitaro in začel brenkati. V hiši na Prešernovi v Ljubljani je bil moj sosed Janez Češnovar, znani novinar na RTV Ljubljana. Bil je prijatelj od Boruta Bassina – Taubija. Pokazali so mi prve korake in sem drgnil. Naša ulica je bila zelo zanimiva, tam so živeli Bor Gostiša, Tomaž Pengov – Pigl, ki je bil takrat moj najboljši prijatelj, Pavle Kavec … Bila je vesela ulica, saj nas je bilo cel kup, ki nas je glasba zanimala. S Piglom sva začela brenkati v našem haustorju, kjer je bila fantastična akustika. Preigravala sva akustične zgodbe, kot je Simon & Garfunkl. Ne smem pa pozabiti na Andreja Mavsarja – Mavsa, ki je bil takrat že član Škorpijonov. To je bil prvi električni bend pri nas. So vrstniki bolj znanih Kameleonov. Andrej Mavsar je bil naša trojka, ko smo brenkali v haustorjih. Potem je prišlo do formiranja prvega benda v Partizanski vasi v Rožni dolini blizu Čada. Tam je bil še Bine Krese, slikar, Marjan Rudolf, Plevnik ter Lalo Knez, eden od ustanovitelj Frankfurtskega sejma pri nas. Bil je bobnar, igral je na škatle za pralni prašek Dixan, ki so prišle iz Trsta. Nino Mihalek, znani fotograf, je bil pevec. Vsi smo bili iz nekega filma, ki diši po artu. Bilo je še vse v povojih. Tam so me slišali Helioni, ki so takrat delovali v postavi Tomaž Domicelj, Roman Homan, Brane Kacijan in Jernej Jung. Jasno, vedno so bile iskrice med Jungom in Domiceljem. Po nekem fajtu so me prišli vprašat, če bi pri njih kitaro igral. Tako sem začel s Helioni. Igrali smo na gimnazijskih plesih. Tam so me pa že Mladi levi slišali.
Moja sestra se je preselila v London in mi pošiljala albume vseh novitet. Še zdaj imam doma single ploščo See Emily Play, prve Pink Floyde. Pri nas so zraven revije Džuboks prodajali plastične single, jaz pa sem imel že prave plošče. Imeli smo navado pred Figovcem sedeti, ker je v bližini stanoval neki mornar, ki je hodil po svetu in prinašal plošče. Mi smo tam sedeli, kakor da pijemo sokove, v bistvu smo pa muziko poslušali, saj je imel na stežaj odprta okna ter strašno ozvočenje. Neki dan zaslišimo neko vesoljsko muziko, spustil je Jimija Hendrixa, album Are You Experienced. Sestra je takoj poslala ploščo iz Londona. Prvi sem imel Hendrixa. Tle so me Mladi levi slišali, ko sem se že šel te štose kot kitarist. Čeprav sem zelo dvomil, ali bi prestopil k njim, ker so se mi zdeli prestari.
Saj je videti na fotografijah, da ste pripadali različnim svetovom.
Takrat je bilo to še bolj očitno. Bilo je le nekaj let razlike med nami, toda meni se je zdelo ogromno. Se spomnim, da sva jih enkrat s Piglom gledala v Študentskem naselju pa sem rekel: »S temi ta starimi pa jaz nikoli ne bi stal na odru!« Se je pa točno to zgodilo. Toda v resnici je bila to druga pot, saj se je vse začelo drugače. Začeli so me tesati, usmerjati k pravilnemu pristopu h glasbi. Tam se je začelo zares. Ko smo imeli pred leti revival, sem imel občutek, da smo enako stari. A tisti čas se mi je zdela razlika ogromna. Verjetno je bil tudi zanje zanimiv tretma imeti nadobudnega, norega mladca ob sebi. Vedno so me morali nazaj držati, ker sem vzrojil: »Kva vi veste!« Njihove zgodbe takrat pač nisem razumel.
Si ti zaslužen, da je Pigl odpel Odo Ireni?
Ja. Takrat je bil ena ključna oseba pri Mladih Levih Dušan Velkaverh. Bil je neke vrste manager pa tudi izvajalec (nastopal je pod psevdonimom Peter Arnold, op. a.). Takrat je začel pisati zelo dobre songe. Leta 1967 sta dva umora in posilstvo pretresla slovensko javnost, tudi nas. Temu smo posvetili pesem. Velkaverh je napisal besedilo, glasbo pa je prispeval Tomaž Habe. Jaz sem bil takrat še kitarist in me petje ni zanimalo, imeli smo razne pevce. Toda zgodba je zahtevala poseben pristop in se mi je zdelo, da je Pigl pravi za to nalogo. Treba ga je bilo na veliko pregovarjati, saj je bil to eden njegovih redkih izletov izven samotarskega delovanja. On je odpel pesem na prvem originalnem posnetku. Za tisti čas je bila to super zadeva, ta lirika, njegova čutnost.
Rekel si, da te petje ni zanimalo. Kaj je potem pripeljalo do tega, da si postal vokalist?
Sebe nisem nikoli videl kot pevca, saj je bila moja strast kitara, kasneje pa kontrabas. Kompozicija me je že takrat zanimala, vendar sem imel premalo znanja, da bi pisal skladbe. Na srečo sta me Petar Ugrin in Jernej Podboj ter ostali, ki so bili pri Mladih levih, usmerjali. Imeli smo razne vokaliste. Zgodilo se je, da je dan pred velikim jubilejnim koncertom, mislim, da Roman Mazej, odpovedal debitantski nastop. Zgrabila nas je panika, kaj naj naredimo. Pa smo si porazdelili naloge, saj smo znali vsi vse zapeti. Ugotovili smo, da pevca niti ne rabimo. To formulo smo nekaj časa vlekli, nato sem le zmeraj bolj dajal kitaro na stran in zmeraj le bolj prihajal na front linijo. Odločili smo se, da naredimo rošado, da bo Dušan Kajzer igral kitaro, jaz pa pel. Na koncu sem samo še pel. Toda še zdaj nisem kak blazen pristaš velikih pevskih zgodb.
Kako se je zaključila tvoja zgodba pri Mladih levih?
Na vrhuncu Mladih levov, ko so z nami v formaciji sodelovali štirje pihalci z značilnim zvokom ter soul in r'n'b repertoarjem, smo že delali svoje songe. Dečo Žgur je bil aranžer, ki se je prvi spopadel s tem, da je zadeva zvenela sodobno, kot Blood Sweet & Tears. Hodili smo po Evropi na velike festivale. Ne vem, toda v meni je bil še zmeraj tisti fantiček … Pred začetkom nastopov v Hali Tivoli smo vedno gostili predskupine. Enkrat so se pojavili Generals. Takrat sem prvič v življenju slišal hammondove orgle ter njihov repertoar, s katerim sem gor rasel. Sem čisto na rit padel. Nedolgo zatem so se znašli v problemu, saj niso imeli kitarista. Hitro je padla odločitev, da grem z njimi v tujino. Takrat sem ravno končeval srednjo šolo za oblikovanje, bila je matura, jaz pa sem se čez noč odločil. Rekel sem: grem, življenje je pred mano! Vezi z Mladimi levi sem ohranjal, tako da sem se vmes dvakrat vrnil na Slovensko popevko. Po eni strani sem imel slabo vest, po drugi strani pa hrabrost, saj oditi iz benda, ki je v špici takratnih dogodkov, ni enostavno. Takrat sem videl, da je treba poslušati svoje srce, kar mi je vodilo še danes. Levi so me naučili marsikaj, dali so mi smer, toda moje razmišljanje ni bilo nikoli komercialno.
V Švici niste izvajali avtorske glasbe. Katere pesmi so tvorile vaš železni repertoar?
Naši generaciji so na kožo pisani bendi, kot so Santana, Joe Cocker, Jimi Hendix, Buddy Miles. Vse, kar je bilo takrat popularno. Se spomnim, da smo noto za noto dol pobirali. Festival Woodstock je bil referenca. Ni lepšega kot igrati tisto, kar imaš rad; pa še preživeli smo lahko s tem, in to zelo dobro.
Zamisel za komad Gvendolina si dobil že v Švici. Po vrnitvi ste jo izvajali s skupino Srce. Kaj se je zgodilo z angleško verzijo te pesmi, da ni ugledala luč sveta?
Z Generalsi smo se udeležili turneje Adriatic Show. To je bila velika zgodba, saj smo nastopali po vseh velikih mestih Jadrana. Nastopilo je šest ključnih skupin, kot so Korni Grupa, Indexi. Med njimi smo bili tudi mi. »Neki ludi Švajcarci su došli,« se je šušljalo. Res je, da smo se že na videz razlikovali, glasbeno pa tudi. S seboj smo privlekli ogromno frštekarije, da ne rečem, kako smo igrali. Vsi ti bendi so nas prišli poslušat, če so le imeli možnost. Na koncu turneje je prišel poziv za vojsko, na kar pa nismo bili pripravljeni. Ta razpad so pa ravno čakali. Skupina je razpadla na dve frakciji. Dado Topić, Asanović in Ratko Divljak so formirali Time, Braco, Čarli Novak in jaz in kasneje Marijan Malikovič pa Srce. Že v Švici sem imel idejo, kako to ekipo pripeljati v Jugo. V glavi sem že delal album. Kompozicija Gvendolina je nastala že tam. Od celotnega materiala, ki sem ga hotel delati za Srce, smo posneli samo komada Gvendolino in Zlato obalo. Uporabil ga je pa Asanović za svoj samostojni album Majko zemljo.
Kot skupina Srce smo se udeležili Slovenske popevke, saj je bila to edina možnost, da prideš v tujino. Leta 1973 smo dobili nagrado za pesem Spomin. Opazil nas je veliki producent Nat Kipner, ki je kasneje v klubu, ko smo igrali, slišal Gvendolino in se navdušil. Menil je, da jo je treba internacionalizirati. Šli smo v London, vendar nam ni bil všeč prepev. Tekst je s prevodom izgubil moč in usodnost, saj so Gvendolino v mezzo italiano stilu prevedli v Piccolino. Nam se je zdelo smešno. Posneli smo material, ampak ga nismo uporabljali.
Kako to, da si za skupino September uporabil slovenski naziv za jugoslovanski bend?
To je bil zanimiv bend, sestavljen iz članov iz vseh republik. Štelo se ga je za jugoslovanski bend. Toda vedeli smo, da bomo šli ven. Ime September pa v vseh jezikih sveta pomeni isto. In bil je ustanovljen septembra.
Zanimivo, da ste prvenec snemali v Bovcu.
To so bili tisti časi, ko so založbe svojim varovancem nudile vse možnosti, da se je album realiziral. Eni so šli v London, drugi drugam. Ker smo bili z vseh vetrov, se nam je zdelo idealno; smo se morali nekje najti. Takrat so v Bovcu ravno zgradili hotel Kanin, ki je bil še zaprt. Dogovorili smo se, da nam za en mesec dajo prostore. Bilo je idealno za bivanje in vaje. Vsak je imel že prej pripravljene materiale, toda celo zgodbo smo postavili tam.
V Sloveniji ste odigrali zgolj dva špila, kako je potekal prodor v tujino?
September je imel več frakcij. V prvem, fusion obdobju smo ga sestavljali Ugrin, Braco, Čarli, Pop Asanović, Ratko in jaz. Prvi album Zadnja avantura je bil zelo nekomercialen. Toda ni imel take odzivnosti, kakršna je dejansko bila teža glasbenikov. Mi smo imeli glavno zgodbo na koncertih, saj plošča ni pričarala tistega, kar smo v živo odigrali. Potem se je zlomilo. Druga frakcija je nastala s prihodom Primorcev, pridružili so se Malikovič, Jadran Ogrin in Nelfi Depanger. To je odprlo pa drugo obzorje, saj so vsi izredni vokalisti. Zadevo smo postavili na glavo, saj v prvem planu niso bili več bravurozni solisti. Prišla je ponudba, da posnamemo album na Floridi. Pogoji so bili idealni. Takrat so založbe to še podpirale. Prva misel je bila, da gremo le album posnet za dva ali tri tedne, toda ostali smo sedem mesecev, saj smo dobili ponudbe za nastope na festivalih ter kolidžih po raznih mestih Floride. Ko so nas videli v Orlandu, so dol padli. Ko smo se vrnili, so bili že odzivi v Italiji in Nemčiji; zajeli smo še njihove večje festivale. Še pred Ameriko smo bili v Sovjetski zvezi; tam so bile turneje po tri mesece, tudi po dva špila vsak dan. Obiski so bili ogromni, vse je bilo že vnaprej razprodano. Imeli so abonmajski sistem, karte se je kupovalo vnaprej. Tam smo se srečevali z raznimi izvajalci, tam so nas že producenti in managerji zavohali.
Koliko je v glasbenem poslu pomembno pravno znanje?
Zelo. Pri nas se je delalo drugače, tam pa je bilo strogo začrtano, saj je bil drobni tisk je tam že zdavnaj v rabi. Ko si dobil pogodbo, si jo moral zelo dobro vse prebrati. Toda mi smo na začetku površno reagirali in s tem marsikaj izgubili. V Sovjetski zvezi nismo želeli ponatisa albuma za njihovo tržišče. Nam se je zdela vsota 1% majhna, bilo nam je smešno, saj smo v Jugoslaviji dobro prodajali. Noben nam pa ni povedal, da se tam govori o milijonih prodanih plošč. Toda ponudbo dobiš enkrat, potem je prepozno. V Ameriki je bil pa drug štos, nudili so nam, da tam ostanemo. Ampak ko smo si pogodbo podrobno ogledali, smo videli, da bi bili deset let artikel neke založbe, ki te izžame. Seveda ti od začetka nudijo marsikaj, levji delež pripada njim, ko se pa obdobje izteče, ostaneš sam; in tvoj čas je že mimo. Kar hitro smo se soočili s pastmi.
Je šlo veliko glasbenikov na limanice?
Tudi znana imena. Ko sem jih srečeval, so jamrali, jaz pa nisem razumel, zakaj, saj so vendarle super zvezde, kot Eric Clapton in Eric Burdon … So mi dejali, da so kot mladi hlepeli, da pridejo do pogodbe z založbo. Nam se niti sanjalo ni, kako je to drastično v tujini oz. Ameriki in Angliji. Bili so ostri pogoji. Pri nas smo šli drug drugemu na roke. V svetu pa, ko si enkrat podpisal, si se zavezal in neupoštevanje je prineslo rigorozne kazni.
Poslovilni špil s Septembrom ste izvedli v Zenici ravno v času, ko je prihajal punk na plano. Kako ste sprejeli to noviteto?
V bistvu ga na začetku niti nismo porajtali. Zdelo se nam je, da so se pojavili neki novi amaterji, ki ne znajo več kot toliko. Zdelo se nam je interesantno: kako to, da je tak odziv, kje je štos? Moje osebno razumevanje je bilo, da je normalno, da prihaja nova generacija. Videl sem, da so drugačna tudi sociološka ozadja. Mislim, da je to gibanje neke druge vrste, kjer ne gre zgolj za muziciranje, ki ga v bistvu ni bilo. Do tega nisem imel odnosa, ker smo zunaj pravi punk že srečevali; smešno mi je bilo, kar se je delalo pri nas. Ko smo zunaj poslušali punk skupine, na katere smo naleteli, to je pokalo, vedeli so, kaj igrajo. Zgledalo je sicer šlampasto, toda so znali. Mislim, da so pri nas narobe razumeli punk. Vse je bilo na glavo obrnjeno, sami sebi so bili namen, samo da se nekaj klofa. Z glasbene strani se mi je zdelo prepovršno. To me je na začetku motilo. Toda mene je takrat vedno bolj vleko v jazz vode in improvizacijo. Mogoče me punk kot ena od rokerskih vej ni pretresel, ker smo mi to že v kevdru in haustorjih dali to skoz. Bili smo neke vrste punkerji. Helioni, to je bila čista punk zgodba. Domicelj je še danes punker. To razgrajanje sem že takrat dal skozi.
Kako pa je z množičnim pojavom elektronske glasbe?
Tle mi pa prav pride risanje, art. Vsako novo stvar jemljem kot nov svinčnik, novo orodje, s katerim se moraš znati izražati. Da rečeš, da je elektronika, pa techno, za en klinc. Ni res! To je današnje orodje. Še zmeraj je pa najbolj važna glava in izpovednost.
S hip-hopom si se srečal že zelo zgodaj. Verjeno si nisi mislil, da te bo tako zaznamoval.
Kot zaprisežen r'n'b-jevec ter soulman sem slišal prve zametke že takrat, ko smo bili v Ameriki. Toda zanimivo, da takrat tega še niso toliko vrteli. Enkrat sem bil pri Jožetu Privšku doma, ko mi je delal neki aranžma. In me je vprašal, kaj mislim o tem. Sem rekel, o čem. On je imel strašno zakladnico svetovnih plošč. Dal je gor Grandmaster Flash. Najprej sem bil čisto šokiran, da to posluša. Me je pogledal in rekel: »Boš videl, tole bo v bodočnosti velika zadeva!« Nisem verjel. Rekel mi je, naj si zapomnim, kam te smeri gredo.
Mislim, da ja to bend, ki je posnel najboljši album v zgodovini hip-hop glasbe …
Ko sem sodeloval z Muratom in Josejem in drugimi reperji, si mladi niso predstavljali, da je to nam blizu. To je veja soula, r'n'bja. Se spomnim, da sem se s hip-hopom srečal že na ljubljanskem jazz festivalu. Na koncertu Lesterja Bowieja, strašnega jazz izvajalca, sem v Križankah že v sedemdesetih prvič videl, da nekdo repa. Takrat se še ni reklo rap, toda ti inštrumentalisti, posebej bobnarji, so to že obvladali. Se spomnim, da sva z nekim bobnarjem, ki je spremljal nekega velikega frajerja, čigar imena se ne spomnim več, po koncertu pila v Roži. Sem mu povedal, da mi je bilo všeč, kar je vmes naložil, pa je dejal, da je poet, da je svojo poezijo povedal. V bistvi je bil to rap. Mi je dal knjižico s poezijo in dejal, da bodo to zgodbo malo razvili.
Znani svetovni hiphoperji so prepoznali tvoje glasbeno ustvarjanje. Kako so prišli v stik s tvojo glasbo?
Mi smo igrali neke vrste jugo funk in soul. Producenti grupe 9th Wonder, ki delajo za Kenrdicka Lamarja, so brskali po izvorih ter prišli do YU rock selekcije, Septembra, Asanovića. Tako so prišli tudi do komada Ostavi trag. Kasneje, ko smo bili v kontaktu, so povedali, da jih je zintrigiral uvod večglasja, ki diši po gospelu. Eden od vokalistov je bil Peter Čare, basist Slovenskega okteta. Začetek komada je v gospel stilu, nato se prelije v soul. Se mi zdi zanimivo, ker so pustili original, saj sem mislil, da bo tekst preveden. Njihov bazen so izpraznili, saj glasbena industrija ni samo umetnost, daleč od tega, ampak je štacuna. In potem iščejo, kaj je zanimivega drugod po svetu. Očitno ima naša slovanska duša nekaj, in v tej melodiki so našli nekaj drugačnega. Nisem si pa mislil, da bo tako velika zverina pograbila.
Konec osemdesetih si s songom Poet, ki ga je napisal Brane Kastelic, nastavil ogledalo prihajajoči novokomponirani glasbi.
Takrat so se začeli sramežljivo pojavljati prvi zametki turbofolka. Sam sem že zaslutil, kam bo to potegnilo. Eni kolegi so to hitro pograbili in na veliko začeli s tem. Saj situacije so vedno podobne, mogoče kdaj hujše, kdaj manj. Zdelo se mi je, da je zadnji trenutek, da se je potrebno boriti za pravo stvar. Vedno sem poslušal svoje srce, čustva, znanje in izkušnje. Videl sem, da je tudi Brane razmišljal v tej smeri. Song, ki je bil močen in izpoveden, je bil izveden na Pop delavnici. Ob vsem tistem, ki se je takrat začelo pojavljati, je pesem ven štrlela. Niso mogli mimo tega, da je ne bi nagradili, če ne drugega za strokovnost, in obratno. Pa tudi publika je zagrizla, saj se je začela zavedati, da se je pričel dogajati odklon. To je song, ki je ostal, saj je še danes aktualen v vsej tej poplavi polizdelkov. Ima to univerzalno sporočilo.
Čeprav si dobil tudi lekcijo. Kaj ti je moral bard Arsen Dedić povedati?
V času, ko nisem bil glasbeno aktiven, v leti 1979–1982, nisem veliko razmišljal, kam me bo pot odpeljala. Ključno je bilo srečanje z Arsenom, ko sva se usedla in malo pogovorila; saj sva se dostikrat, toda takrat se je dotaknil teme. V bistvu sem že prej slutil, da nekaj ne štima, on je pa to znal na pravi način povedati. Proti obdobju z Levi in Srcem, ko nam je pisal Velkaverh, ni imel pripomb, imel je pa občutek, da so pri skupini September ter raznih selekcijah besedila na hitro nametana. Dal mi je vedeti, da dober tekst predstavlja večino songa. To mi je ponazoril, saj če kdaj pozabiš na odru svojo pesem, ki jo izvajaš, se ne ustrašiti, samo poglej v prvo vrsto, ki jo poje, saj jo bolje znajo, seveda če je tekst dober. Takrat sem se zamislil in se odločil, da na besedilo delam glasbo, prej sem namreč vedno delal obratno. Od tistega trenutka se je za moje pojme začelo zares. Odločil sem se, da mora vsaka stvar, ki jo objavim, imeti težo. Če že govoriš, povej nekaj! Zato smo na mojem prvencu Ob šanku vse gradili na besedilih. Najtežje je delati zgodbo, da se vsak v njej najde. Lahko so teme socialne ali ljubezenske, zavedati se je treba, da pišeš za ljudi. Toda ne, da boš več prodal, temveč da nekaj sporočaš. Ali pa se sprašuješ in iščeš odgovore.
Bil si član mnogih selekcij, super skupin itd. Kdo vas je selekcioniral?
Pri nas je prva to začela početi Mladina. Izbirali so tako bralci kot redaktorji. Prvo izbrano super grupo smo sestavljali Dellabernardina, Tulio Furlanič, Vasko Repinc, Čarli in jaz. Kasneje so September poimenovali super grupa, ne zaradi izbora, temveč zaradi teže glasbenikov. Še kasneje je bila podobna zgodba z YU rock selekcijo, ko smo naredili album Majko zemljo. Toda ta sistem se ni realiziral, nikoli se ni prijel, tudi zunaj ne, ker se je izkazalo, da je to umetna tvorba. To tudi zato ni imelo bodočnosti, ker so se kresali egoti. Bolj je bilo mišljeno kot sešn in neka zgodba.
Kakšna zgodba je bila pa s Sedmimi veličastnimi?
V devetdesetih se je z MTV Unplugged sistemom začelo obdobje akustike. S Tomom Jurakom sva takrat delala pesem Nosila je rdečo rožo. Za potrebe festivala Lent je dozorela ideja, da se spravimo skupaj Janez Zmazek, Janez Žan, Tomo Jurak in jaz, ki smo bili ogrodje te ekipe, ter Vlado Kreslin, Zoran Predin, Peter Lovšin, Aleksander Mežek, Tomaž Domicelj in Jani Kovačič. Koncept je bil, da vsak izvede dve svoji pesmi, ostale pa od drugih. Bil je kratkotrajen projekt, toda zelo spontan, simpatičen in srčen. Če bi nas hoteli poimenovati super grupa, bi verjetno morali biti zraven še pravi kitareroti.
Kako si se znašel v sodelovanju s formacijo big banda?
Bil je to strašen izziv. Že od prej sem bil na to muziko navajen z Levi in na Popevkah. Pravi izziv mi je bil opus Live in Mons z Big Bandom RTV Slovenija, ker je šlo za avtorske pesmi, zraven so bili najboljši aranžerji. Kasneje sem sodeloval tudi z drugimi big bandi. To je tak fokus, ki bi ga lahko dolgo držal, saj imamo veliko big bandov. Toda mislim, da sem povedal vse, kar se mene tiče. Je pa to izkušnja, ki bi jo vsakomur priporočil, če se čuti sposobnega, ker to je najtežja oblika, saj te lahko hitro spodnese. Vsak pravi glasbenik bi moral iti skozi to, saj je nekaj posebnega. Veseli me, da je tam največ mladih glasbenikov.
Kakšno vlogo igra v tvoji karieri Grega Forjanič?
Zelo pomemben človek v tej zgodbi. Je dober glasbenik, aranžer, producent. Podobno sva razmišljala. Povezal naju je Privšek, ko smo delali song za film Eva. Eno sezono sva bila skupaj s Karamelo, v času projekta Ob šanku. Potem je šel Brane v London in nismo več delali, kasneje pa sva se spet srečala pri albumu Delo mi ne leži. Se mi zdi, da sem moral na ta koncert povabil Karamelo. Noter sta dva člana Septembra, Malikovič in Jadran Ogrin, ter Zlati Klun, ki je bil eno obdobje bobnar v Septembru, zraven bo tudi Goran Velikonja. Kot bend so to eni zadnjih dinozavrov, ki gojijo hard rock stil.
Koga boš še gostil na jubilejnem koncertu v Cvetličarni?
Na svoji glasbeni poti sem se srečal z mnogimi izrednimi ustvarjalci, ostali smo prijatelji, vse do smrti … Koncert v Cvetličarni bo nekaj zelo osebnega. Za Asanovića in Doblekarja je obvezno, da sta zraven v tej zgodbi. Poudarek bo tudi na mladi, vreli virtuozni krvi, ki jo zastopajo Jani Moder, Žiga Kožar, Jani Hace, Primož Grašič, Tadej Tomšič in Nejc Škofic. Razmišljal sem o ženskah. Zakaj Neca Falk? Z Neco sva sodelovala eno nepozabno sezono v ljubljanski drami za Ardenovo dramo Živite kot svinje, ki jo je režiral Zvone Šeldbauer. Ona je pokončna, taka je kot Pigl, nepokvarjena. Ostala je zvesta sebi, ona je Gvendolina. Če bi moral narisati Gvendolino, bi narisal njo. S Hacetom bosta izvedla štos z basom in glasom. Ko sem to slišal, sem dol padel. Žal ne bo Čarlija Novaka, ker je bas sekcija že zapolnjena. Bodo pa zastopane original štime Srca in Septembra.
Kaj pa album, ki ga boš izdal na dan koncerta?
Album je moj izbor samostojnega obdobja brez bendov, ki je obdobje razmišljanja ter zrelosti. Na njem so pesmi, ki imajo izvajalsko, aranžersko in besedilno vsebino. Zdelo se mi je, da je prišel trenutek, ne zaradi let, ker niti ne razmišljam o letih, da izdam songe, ki so mi pomembni, ter da so zraven ljudje, ki so me spremljali in pletli skozi vsa obdobja. Ovitek je delal Jani Bavčar, moj sošolec, spoštovani profesor in nagrajenec, ki je delal že prve posterje za Mlade leve, kasneje tudi za album Domovino moja, kjer je na naslovnici avion, ki leti z Brnika na Florido. Dejal mi je: »Kakšen Best of, kakšni najlepši hiti, naj se album imenuje Biografija!« Album nima spremnega teksta, saj pesmi govorijo same zase. Izdan bo pri založbi Nika Records. Tam sem izdajal zadnje zadeve, saj je to ena redkih založb, ki ima posluh za današnji čas.
Album bo zaključek obdobja. Sicer me je prehitel, sam ne razmišljam o sedemdesetletnici, ker se ne počutim tako. Imam pa v žepu že dolgo časa novi album. Meni se nikoli ne mudi, ker hočem vse dobro premisliti. Z mojo ekipo bomo s predstavitvijo albuma Biografija gostovali na vseh pomembnih festivalih pri nas. Istočasno bomo delali nov material, računam, da bo album narejen do konca leta. Vmes je pa, kot se mi vedno rado dogaja, uletela še ena zgodba. Tihomir Pop Asanović je ob 40-letnici prvenca Majko zemljo zbral impozantno ekipo, tako kot so bile tiste na YU Rock Selekciji. Zraven so vsi kitaristi, Radomir Mihailović Točak, Vedran Božić, Vlatko Stefanovski, Primož Grašič, Jani Moder … Album Povratak prve ljubavi, ki je nedavno izšel pri založbi Croatia Records, je funkijaški. Najverjetneje gremo že v aprilu na turnejo po vseh glavnih mestih bivše Jugoslavije. To mi sicer malo meša stvari z mojim albumom, ampak za to reč je vredno it. Me zanima, kako bo ta cirkus okrog hodil, ker nas je ogromno; ampak smo sami ta pravi.
Kako to, da si se odločil za Cvetličarno?
Prostor mi je bil od nekdaj všeč, eden prvih pravih rock klubov, še ko je bil še manjši. Prostor ima dušo. Zdi se mi ravno pravi za publiko, ne prevelik ne premajhen. Spominja me na vse prave klube po svetu. Dobra akustika, dobra tehnika, ekipa ve, kaj dela, logistično je urejeno. Premišljen prostor za nastope.
Kaj pomeni slogan »70 let rocka in rolanja«?
To je način življenja. Rockerski način, kamor me je pripeljal, ljudi, ki sem jih srečeval. Rolanje pomeni tudi izven glasbe, rolanje s prijatelji na življenjski način.
Kje so pa metalci v tej zgodbi?
V obdobju zgodnjega Srca, Bumerangov, Atomskega skloništa, s katerimi sem tudi sodeloval, smo igrali hard rock, ki je predhodnik metala. Ta glasba mi je bila blizu, tudi zaradi izjemnih vokalistov. Kasneje, ko sem bil že v drugih vodah, sem naletel na Junake nočne kronike, ki so se takrat imenovali MASH. Pristopil sem do njih, da bi jim pomagal kot producent, da bi jim omogočil snemanje. Seveda so bili kot vedno problemi z vokalisti, pa sem se jim posodil za dva, tri songe, kar je na koncu izpadlo, kot da smo izdali dva albuma. Imeli smo rušilno energijo. Bil je res poseben bend. Ko razmišljam za nazaj in naprej, je bilo škoda tega projekta in teh ljudi.
Rušilno energijo so tudi v Parnem valjku občutili, kajne?
Bila je ena opcija, da gremo na turnejo skupaj. Skupaj smo odigrali le en koncert, potem je Husein Hasanefendić – Hus rekel, da smo premočni zanje. Ko vidiš, da se ljudje pri predskupini začnejo zbirati z vseh strani in začudeno gledati, kaj se sedaj dogaja, veš, da se dogaja nekaj hudega. Žal mi je tega benda. Smo pa sredi pogovorov, da pri Niki v kratkem izdamo njihov celotni opus, saj imamo trakove. Žal jih nisem mogel povabiti v Cvetličarno, in to zaradi koncepta, pa tudi nacionalka bo snemala zapis in je vse časovno omejeno.
Že 50 let se ukvarjaš ter spremljaš glasbo. Kako gledaš na glasbeno novinarstvo danes?
Zdi se mi »copy–paste«, s svetlimi izjemami, saj bi bilo krivično vse v en koš metati. Podobno kot v glasbi, vse je na hitro narejeno. Mislim, da redaktorjem nekoliko iz rok uhaja, koga pošiljajo na teren. Tu vidim problem. Novinar mora priti pripravljen, da ve, s kom se pogovarja in kaj se pogovarja. Smatram, da mnogi redaktorji vejo, kako in kaj, ampak imajo problem, kdo je lastnik cajtnga. Kaj je danes novica? Verjamem, da je z enim takim tičem, kot sem jaz, težko narediti intervju, ker je bilo že vse povedano.
Že v mladih letih si sodeloval pri nastajanju glasbe za Hladnikov film Maškarada. Kaj si se naučil od mojstra Adamiča?
Imel je posluh za mlade. Tako kot jaz danes razmišljam o mladih, je on takrat. Me je hitro pohopsal, zraven še Ditko Haberl in Draga Dellabernardino. Zelo je gledal naprej. Saj je kasneje tudi Cocktail delal z Markom Brecljem. Videl je nekaj več. Toda zaradi tega je imel tudi probleme, ker mu očitali, kaj vlači neke hipije s seboj. To je bil moj prvi kontakt z nastajanjem filmske glasbe. Naučil sem se, kako se dela muziko na sliko. Delati takrat glasbo za film je bilo zelo zanimivo, toda zelo zahtevno, saj še ni bilo toliko tehnologije. Marsikaj sem se naučil, kar mi je kasneje prav prišlo.
Kako je prišlo do sodelovanja s Karpom Godino za spot Zlata obala?
Karpo me vedno navdušuje kot mojster svojega poklica ter kot osebnost. Njegova kamera je fantastična. Takrat sem si vedno želel, če bi že kdaj prišlo do videov, saj takrat še ni bilo videospotov, da bi bili taki videi, kot dela on film. Potem je pa sam povabil Srce, da naredimo video zapis skladbe Zlata obala. Šli smo v Soline. Bili smo že pred razpadom. Spomin se, da smo bili tam tri dni. Imeli smo piknik, Malikovič je pekel pinoče ... Se nam je zdelo čudno, kaj tam mencamo. Karpo je pa čakal pravo svetlobo in sence. Naredil je vrhunski izdelek za tiste čase s filmsko kamero. Te lepe barve spominjajo na spot Slovenija moja dežela.
Si še ljubitelj gaziranih pijač? Sodeloval si z obema multinacionalkama, tako Coca-Colo kot Pepsijem.
Ko sem imel pavzo, je prišla ponudba, da bi naredil videospot za Pepsi, namenjen vzhodnoevropskemu tržišču. Niso iskali zgolj pevce, ampak kompletno osebnost in širino. V izboru smo bili štirje: Zdravko Čolić, Dado Topić, Željko Bebek in jaz. Odločili so se zame. Takrat sicer nisem bil ravno pripravljen za take akrobacije. Potem sem pa pomislil, saj sem v sedemdesetih letih že za Coca-Colo delal avdio reklamo. Takrat je Glen Campbell pel ameriško verzijo, jaz pa našo. Toda to je bilo čisto enostavno. Snemanje za Pepsi je bilo pa obratno. Snemali so razni promotorji, kot je Michael Jackson. Jaz sem snemal s Tino Turner. Najbolj zanimivo od vsega tega je bilo, da me ljudje niso spraševali drugega kot to, koliko sem zaslužil. Isto se ponavlja sedaj s Kendrickom Lamarjem. Sploh jih ne zanima, da je song prejel grammyja, da je dobil Pulitzerjevo nagrado. Konec koncev je to song, ki je bil na prvem mestu, in ne vem, če je bil kdo v Jugi, ki bi imel pesem na vrhu svetovne lestvice. Ampak pri nas je glavno vprašanje, koliko sem denarja dobil.
Imaš izjemno uspešno kariero. Kaj si se naučil od najlepših neuspehov, kot se imenuje tudi eden od tvojih albumov?
Pomenili so mi več kot uspehi, ker sem se na njih učil. Marsikaj narobe narediš, marsikdaj kiksneš, marsikaj namensko userješ, po domače povedano, ampak ti da misliti. Kje je napaka, jo lahko popravim? Odnos do sočloveka, ali sem koga ranil s čim. Kje lahko kaj izboljšam, če sem sposoben? Naučiš se tolerance, saj vsakemu spodleti. Pomembno je, da imaš vero za naprej, če misliš, da lahko. Nauči te iskrenosti, da rečeš: ne znam. Če sem pa sposoben, pa si rečeš: to moram narediti.
