Baskitariste bi lahko primerjali z golmani, s to v nogometu najmanj priljubljeno vlogo, ki se je na igriščih po svetu mladež najbolj izogiba. Večina bi seveda raje dajala, ne pa prejemala gole. Po podobni logiki bolj kot igranje basa fascinira vloga pevca ali kitarista. In nemalo svetovno znanih basistov je za inštrument poprijelo zato, ker tega ni hotel nihče drug.
Pa vendar, kot bi dejal Anže Langus, slovenski basistični zvezdnik, ki je pri svojih 27 letih v zadnjih petnajstih letih igral v bržkone vseh pomembnejših slovenskih bendih, sicer pa redno igra v postavi Magnifica: "Če bendu odvzameš kitaro, bo folk še vedno poplesaval, če mu odvzameš bas, jim bo pa nekaj čudno."
Bas je pač osnova. Nizek zvok v temelju glasbe, ki ga marsikdo prepozna šele, ko se na kakem odprtem prizorišču izpred odra odmakne na obronek opravit malo potrebo, ko se od daleč glasba predrugači in začne zaznavati predvsem nizke frekvence basa. Vendar pa je Langus mlada generacija, ki vloge basa ne podcenjuje več tako, kot so do tega inštrumenta znali biti krivični pred časom. Na primer v letih, ko je bil eden redkih verodostojnih baskitaristov v tej deželi Djuro Penzeš, sicer najbolj znan kot basist Belih vran oziroma radijskega orkestra RTVS.
Rodil se je leta 1940, odraščal v Apatinu, kjer je sprva igral harmoniko in bil kot mladec prepoznan tudi kot najboljši mladi inštrumentalist Vojvodine. Na prigovarjanje slovenskih sotovarišev iz JLA je po odsluženem vojaškem roku prišel v Slovenijo. Tudi z baskitaro se je prvič srečal v JLA.
"Zanimali so me različni inštrumenti, v vojaškem klubu pa sem jih imel na voljo vse. In ko sem v roke prijel bas, mi je takoj postal všeč. Ker nekam pelje," pravi legendarni basist, ki se je z basom preživljal malodane petdeset let, z njim pa igral vse, od narodnozabavne glasbe, šlagerjev, popa, rocka, jazza, šansonov do vlog v simfoničnem orkestru. Kot izobraženi glasbenik je znal brati note, zaradi česar je bil prilagodljiv in hiter.
"Rad imam vso glasbo, čeprav sem bil sam bolj izvajalec. Igral sem, kar so mi drugi napisali. Imel sem spremljevalni ansambel, s katerim smo spremljali pevce od Makedonije do Slovenije. Še pred tem smo igrali na številnih plesih. Takrat pač ni bilo medijev in nosilcev zvoka. Med tednom smo na radiu Luksemburg poslušali nove komade, v soboto smo jih že igrali. Plesi so trajali po pet ur, zato sem bil že pred vstopom v Bele vrane izkušen v malodane vseh tedanjih zvrsteh, od polke do Beatlesov."
Zadnjo baskitaro je kupil pred 30 leti in jo še vedno ima, čeprav ne vadi več redno. Gre za fender jazz bass z belim vratom. "Na basu gojim debelejši, mogočnejši zvok. Nimam rad ozkega plehnatega zvoka, zdi se mi, da nima teže. Okroglo in globoko pa je tudi nevarno, da se začne valiti oziroma postane nerazločno. Tak zvok je treba znati igrati, da se toni ločijo in da ton res porine zadevo. Moraš biti pošten in ne sme ti biti vseeno, kaj igraš," govori o sebi ta prijetni skorajšnji sedemdesetletnik, ki je bil že pri Belih vranah neke vrste starosta.
"Bele vrane sta si izmislila Bor Gostiša in Dejvi Hruševar. Iskali so instrumentaliste. Ker smo Korusi, moj tedanji bend, ravno odigrali zadnjo sezono na Rabu, bobnar je šel namreč k vojakom, sem prestopil k njim. Bil sem relativno izkušen, saj sem bil skoraj deset let starejši od drugih."
Penzeš se je proslavil kot izrazito zanesljiv in neekshibicionističen glasbenik. Njegov smisel za podlaganje pravih tonov na pravih mestih v pravem trajanju cenijo tudi bistveno mlajše generacije. Gre namreč za človeka, ki je v ozadju pospremil nešteto pevcev ter odigral nešteto festivalov. "Vedno sem igral tako, da so bile moje linije lepo povezane. Da se je lepo štrikalo. Ekshibicionizem ni prišel v poštev, ker sem bil ves čas izvajalec v službi drugih. No, problem starega glasbenika je, da čez nekaj časa ugotoviš, da fantov, s katerimi si nekoč sodeloval, ni več in da si ostal sam. Še vedno se sicer odzovem, če me kdo pokliče. Ne vadim več. Kar sem naredil, sem naredil, in mislim, da imam svoje ime lepo zapisano," pravi pomirjen z opravljenim in dodaja: "Djuro nikoli ni vprašal, za koliko igra, in vedno je nekaj dobil. Ne moreš tako. Kaj naj s tem, če je moja cena tisoč evrov, sem pa stalno doma? Treba je igrati, če igraš, zmagaš."
Če je Penzeš starosta, potem je Čarli Novak prelomnica. Kot letnik 1949 je bil najprej kitarist Svetnikov, prvega slovenskega rock benda iz sredine šestdesetih, nakar je na prigovarjanje prijatelja presedlal na bas. Z njim se preživlja od leta 1968, ko je šel igrat v Švico. Tudi on je bil sprva fan Beatlesov, kasneje v sedemdesetih pa se je, kot se za basista spodobi, navdušil nad soulom in funkom. Konkretno nad Francisom "Roccom" Prestio, basistom funk zasedbe Tower of Power. Novak je bil eden prvih jugoslovanskih basistov, ki so obvladali tehniko slapanja. Gre za funky način igranja, pri katerem basist vibriranja strun ne povzroča zgolj z ubiranjem, temveč vključuje tudi udarce, kar povzroča značilen funky zvok. Kot govori ena od legend o nastanku tega stila igranja, naj bi si slapanje izmislil ameriški jazz basist Steve Brown, ko je moral ob neki priložnosti igrati brez bobnarja in je zato uporabil bas kot neke vrste tolkalo.
"Slapanja sem se naučil sam. Težko je bilo kaj videti. Takrat ni bilo videov, torej bolj ob poslušanju in nekaj malega po notah," pripoveduje ta bržkone izhodiščni slovenski basist. Kot pravi, je imel največ dela v letih od 1976 do 1985, ko je bil malodane hišni oziroma studijski basist založbe Jugoton. To je pomenilo, da se je vsak začetek tedna odpeljal za nekaj dni v Zagreb in v tamkajšnjem studiu odigral podlage za plošče raznih estradnikov v razponu od Tereze Kesovije do Zdravka Čolića: "Čolićevo ploščo Ako pridješ bliže si bom zapomnil po tem, da sem si z denarjem, ki sem ga z igranjem na njej zaslužil, zgradil hišo in kupil chevroleta," pravi. Avto z velikim širokim prtljažnikom. Pač po meri kovčka za bas.
Od osemdesetih let igra na musicmana, medtem ko je prej uporabljal fender jazz bass oziroma domačo melodijo, ki je sponzorirala njegov prvi bend. "Imam specifičen zvok, ki je malo trši, ne tako zaokrožen, vendar pa se da danes vsak zvok tako in tako naknadno prilagoditi stilu glasbe. Imel sem specifike, ne da bi to hotel. Imel sem sound, ki se mi je dopadel, bil je posrečen. Bas je neka baza, ozadje, in sam sem morda postal znan po tem, da so vsi nekaj skakali, jaz sem bil pa v teh gužvah vedno pri miru. Mislim, da je za vsak poklic potreben človek primernega tipa. Tako kot ne more biti vsak vojak ali zdravnik, tudi glasbenik ne more biti vsak, in seveda ne more biti vsak glasbenik basist. Karakter je pomemben.
Trenutno v Sloveniji vidim tri baskitariste, ki so mi posebej všeč. Eden je Aleš Avbelj, basist Big Banda, ki je zelo univerzalen, potem Jani Hace, ki ne pretirava s številom odigranih tonov, je precizen in ima tudi zelo dober zvok, tretji pa je Anže Langus, ki je moderen basist, vendar pa vseeno igra okusno. Splošno pravilo je: manj je več. Odigrati nekaj minimalističnega, kar pa hkrati ni ceneno, je najtežje," pravi Novak. No, ena od bas linij, ki jih je posnel in mu je posebej pri srcu, pa je vendarle bas v komadu Superstar benda Time.
Kot se za potomca basista spodobi, Anže Langus ni postal basist po spletu okoliščin, temveč strogo namerno. Njegov oče Srečko Langus je namreč prav tako basist in prve linije, ki se jih je naučil, so bile iz komadov očetovega benda Karavele. "Na očetovih linijah sem dejansko začel. To je bilo nekje med popom in diskom. Vzporedno sem se kuril na Djurota in Čarlija Novaka. On je samosvoj. Spominja me na angleške studijske modele iz sedemdesetih. Ima poseben tip igranja. Igra s trzalico. Ima svoj ton in igra totalno drugače od vseh nas. Zna razgibati bas linijo, se lepo vmešati v harmonijo," pravi.
Tudi Langus poudarja, da je ne glede na inštrument zvok vendarle v roki. "In najdebelejši bas v Sloveniji ima po mojem kar gospod Jani Hace. Pa Cveto Polak od Šank Rockov. Seveda me je kasneje, pri šestnajstih, 'kupil' Flea iz Red Hot Chili Peppers, ki ga zdaj ponovno odkrivam. Njegova linija v komadu Funky Monks je mojstrovina. Navdušujejo me tudi ženske basistke, na primer Meshell Ndegeocello. Med muzikanti vloga basa seveda ni podcenjena, medtem ko običajen poslušalec v resnici ne ve, kaj je bas. Še svojo ženo kdaj pohecam, če sliši, kaj tip sploh igra, saj večina ljudi, ki niso glasbeniki, v komadu sploh ne sliši basa oziroma ga celo zamenjuje za kitaro. Po drugi strani sam vedno zavoham basista oziroma to, da gre za tipa, ki ve, kaj je njegova funkcija. Če je bobnar mama, je basist ata." In Langus pravi, da je sam najboljši, če za bobni sedi Jure Rozman, medtem ko med slovenskimi basisti najbolj ceni Janija Haceta.
Jani Hace, letnik 1964, je najprej začel brenkati kitaro. Baskitaro je vzel v roke konec sedemdesetih, ko nihče izmed njegovih tedanjih sodrugov ni hotel poprijeti zanjo. Zato si je šel nekega dne v Supemarket kupit tajfuna (takrat dostopno ceneno baskitaro). Od takrat basira z veseljem. Sploh ko se je na punkie & reggae večerih v Študentu naposlušal debelih bas linij, kar mu je odprlo oči. Njegova prva ljubezen ostajajo Beatlesi. Na sceni se je pojavil v začetku osemdesetih kot basist funky novovalovske zasedbe Marcus 5, katerih generacijski sodrugi so bili na primer Gastrbajtrs oziroma kasnejši Demolition Group, kjer je takisto funky pristop prakticiral njegov generacijski bas kolega Nikola Sekulović. In medtem ko Hace danes basira tudi pri Siddharti, Sekulović za bas linije skrbi pri skupini Dan D. V vsakem primeru sta to fanta, ki sta na novovalovsko sceno prinesla tudi slapanje. No, pri Otrocih socializma, bržkone najbolj plesni novovalovski slovenski zasedbi, je s prav tako funky linijami izdatno stregel tudi kako generacijo starejši Dare Hočevar, človek, ki je predtem basiral pri Horizontih (z V. Kreslinom), pa kasneje pri Laibachu, Sokolih itd. O Hočevarju, ki kot eden redkih starih rokerjev ni vihal nosu nad punkom in novim valom, ampak je svoje znanje združil s svežino novovalovskih idej, med drugim kroži tudi legenda, da ga je ob nekem koncertu Laibachov v ZDA v svoj bend snubil sam Eric Burdon.
"Prvi, ki je pri nas znal vse to, je bil Čarli Novak. On je znal igrati vse. Bil je jukebox basist za vso Jugo. Hodil sem ga gledat v bivšega Valentina." Hace pravi, da se igranja niti ni učil tako, da bi vadil znane linije, temveč je igral zadeve, ki si jih je sam izmišljal. "Veliko sem naredil z drilom in posluhom, potem pa sem se sredi tridesetih vpisal na konzervatorij v Celovec, kjer sem naredil nekaj letnikov, sem se pa tudi teoretsko bolj izobrazil, tako da zdaj za silo berem tudi note."
Že v času zasedbe Marcus 5 je gostoval pri drugih bendih, na primer pri Videosexih in Borghesiji, alter pop bendih, s katerimi je okusil odre po Jugoslaviji. Po prihodu iz JLA ni vedel, kam s sabo, zato je sprejel ponudbo za igranje komercialne glasbe po Evropi. Štiri leta je igral domala vsak dan ter preigral širok razpon žanrov in glasb. Leta 1990 se je zgodba z "gastarbajterstvom" končala, šefi benda so razpustili zasedbo, pa tudi sam se je prenajedel tovrstnega službovanja, čeprav je bil zaradi angažmajev v turističnih središčih poleti veliko na morju, pozimi pa veliko smučal. Ponovno je zanj nastopilo stanje vakuuma, v katerem se je poskusil tudi v gostinstvu (in dojel, da za to nima talenta).
Prvi ga je nazaj na domačo sceno zvabil Janez Bončina Benč, nato se je pojavil Magnifico s prvo samostojno ploščo in Hace je postal stalni član njegove zasedbe. Na tem mestu velja povedati, da je Magnifico redek primer domačega pop izvajalca, ki mu je jasno, da je zgolj v skupno korist, če glasbenike, ki igrajo v njegovem bendu, afirmira oziroma poudarja njihov delež.
"V začetku devetdesetih ni bilo ravno rožnato. Akademsko izobraženi glasbeniki se že znajdejo s kakimi stalnimi posli, medtem ko sem bil jaz odvisen od tega, da imam bend in da kaj posnamem. Z Magnificom sva se ujela, pri njem sem ostal do konca devetdesetih, in zagotovo je bila to prelomnica."
Steklo mu je tudi obče, saj so se mu spet začeli odpirati stranski projekti, od silnih alternativ do snemalnih sessionov s Pop Designi, začel je igrati z Big Bandom RTVS in še marsikaj drugega. "Ne bi rekel, da smo basisti še vedno podcenjeni pri publiki. Splošno znanje o glasbi se je precej razširilo. Začeli so se pojavljati heroji iz sence, kot na primer James Jamerson, ki je posnel večino Motown hitov, človek, ki je sedel v studiu in igral podlage. Eden tistih podcenjenih umetnikov, katerega umetniška veličina je bila bržkone prepoznana šele, ko je umrl."
Problem prepoznavnosti basistov je pač v tem, da je marsikateri ton, ki ga pritisnejo, utemeljen oziroma koristen, ni pa prepoznaven. "Gre za vprašanje, kaj je karakteren, kaj pa session basist. Flea iz Red Hot Chili Peppers je karakteren basist, ki bo vedno, v katerikoli zasedbi bo igral, prepoznaven, medtem ko je nasprotni primer Čarli Novak ali Nathan East na svetovni sceni, ki bo, ko bo imel priložnost, seveda pokazal, da zna še kaj več, sicer pa se potuhne nekam pod pevca in bend oziroma funkcionira znotraj muzike. Sam sem z leti začel to igro dojemati podobno igralcu, ki mora menjati vloge. Ločim Siddharto in Elevators kot moja redna benda, znotraj obeh pa skušam graditi stil, ki paše v glasbo, vendar pa tudi stil, ki je prepoznaven. Ko grem na druge projekte, se poskušam prilagoditi situaciji."
Pa vendar, z dolžnim spoštovanjem do Siddharte, prvakov slovenskega rocka, ni težko ugotoviti, da so linije, ki jih Hace vendarle najraje gode, to, kar basira pri Elevatorsih, v katerih je mogoče prepoznati izpeljavo tistega, kar je nekoč najavil z zasedbo Marcus 5. Na vprašanje, kaj je zanj izvrstna bas linija, Hace odgovori: What's going on Marvina Gaya. Kot pravi, so Elevatorsi neke vrste družinski bend muzikantov, ki se pod domače okrilje zatekajo ob drugih obveznostih. Vseeno zadnje čase tako v Siddharti kot pri Elevatorsih uporablja isti inštrument (ima zbirko osmih basov).
Po dvajsetih letih se je vrnil na fender precision bass: "Nič novega, ampak zdaj uživam v tem, da se da z istim inštrumentom narediti vse vrste zvokov. Za Elevatorse zvok manj distorziram in poskušam dobiti več srednje definicije, da se bolj slišijo detaljčki, medtem ko grem pri Siddharti bolj na zamolkel distorziran zvok, s katerim bolj 'vozim', kot bi se reklo." Takšni so torej basisti. Fotri bendov.
Pa vendar, kot bi dejal Anže Langus, slovenski basistični zvezdnik, ki je pri svojih 27 letih v zadnjih petnajstih letih igral v bržkone vseh pomembnejših slovenskih bendih, sicer pa redno igra v postavi Magnifica: "Če bendu odvzameš kitaro, bo folk še vedno poplesaval, če mu odvzameš bas, jim bo pa nekaj čudno."
Bas je pač osnova. Nizek zvok v temelju glasbe, ki ga marsikdo prepozna šele, ko se na kakem odprtem prizorišču izpred odra odmakne na obronek opravit malo potrebo, ko se od daleč glasba predrugači in začne zaznavati predvsem nizke frekvence basa. Vendar pa je Langus mlada generacija, ki vloge basa ne podcenjuje več tako, kot so do tega inštrumenta znali biti krivični pred časom. Na primer v letih, ko je bil eden redkih verodostojnih baskitaristov v tej deželi Djuro Penzeš, sicer najbolj znan kot basist Belih vran oziroma radijskega orkestra RTVS.
Rodil se je leta 1940, odraščal v Apatinu, kjer je sprva igral harmoniko in bil kot mladec prepoznan tudi kot najboljši mladi inštrumentalist Vojvodine. Na prigovarjanje slovenskih sotovarišev iz JLA je po odsluženem vojaškem roku prišel v Slovenijo. Tudi z baskitaro se je prvič srečal v JLA.
"Zanimali so me različni inštrumenti, v vojaškem klubu pa sem jih imel na voljo vse. In ko sem v roke prijel bas, mi je takoj postal všeč. Ker nekam pelje," pravi legendarni basist, ki se je z basom preživljal malodane petdeset let, z njim pa igral vse, od narodnozabavne glasbe, šlagerjev, popa, rocka, jazza, šansonov do vlog v simfoničnem orkestru. Kot izobraženi glasbenik je znal brati note, zaradi česar je bil prilagodljiv in hiter.
"Rad imam vso glasbo, čeprav sem bil sam bolj izvajalec. Igral sem, kar so mi drugi napisali. Imel sem spremljevalni ansambel, s katerim smo spremljali pevce od Makedonije do Slovenije. Še pred tem smo igrali na številnih plesih. Takrat pač ni bilo medijev in nosilcev zvoka. Med tednom smo na radiu Luksemburg poslušali nove komade, v soboto smo jih že igrali. Plesi so trajali po pet ur, zato sem bil že pred vstopom v Bele vrane izkušen v malodane vseh tedanjih zvrsteh, od polke do Beatlesov."
Zadnjo baskitaro je kupil pred 30 leti in jo še vedno ima, čeprav ne vadi več redno. Gre za fender jazz bass z belim vratom. "Na basu gojim debelejši, mogočnejši zvok. Nimam rad ozkega plehnatega zvoka, zdi se mi, da nima teže. Okroglo in globoko pa je tudi nevarno, da se začne valiti oziroma postane nerazločno. Tak zvok je treba znati igrati, da se toni ločijo in da ton res porine zadevo. Moraš biti pošten in ne sme ti biti vseeno, kaj igraš," govori o sebi ta prijetni skorajšnji sedemdesetletnik, ki je bil že pri Belih vranah neke vrste starosta.
"Bele vrane sta si izmislila Bor Gostiša in Dejvi Hruševar. Iskali so instrumentaliste. Ker smo Korusi, moj tedanji bend, ravno odigrali zadnjo sezono na Rabu, bobnar je šel namreč k vojakom, sem prestopil k njim. Bil sem relativno izkušen, saj sem bil skoraj deset let starejši od drugih."
Penzeš se je proslavil kot izrazito zanesljiv in neekshibicionističen glasbenik. Njegov smisel za podlaganje pravih tonov na pravih mestih v pravem trajanju cenijo tudi bistveno mlajše generacije. Gre namreč za človeka, ki je v ozadju pospremil nešteto pevcev ter odigral nešteto festivalov. "Vedno sem igral tako, da so bile moje linije lepo povezane. Da se je lepo štrikalo. Ekshibicionizem ni prišel v poštev, ker sem bil ves čas izvajalec v službi drugih. No, problem starega glasbenika je, da čez nekaj časa ugotoviš, da fantov, s katerimi si nekoč sodeloval, ni več in da si ostal sam. Še vedno se sicer odzovem, če me kdo pokliče. Ne vadim več. Kar sem naredil, sem naredil, in mislim, da imam svoje ime lepo zapisano," pravi pomirjen z opravljenim in dodaja: "Djuro nikoli ni vprašal, za koliko igra, in vedno je nekaj dobil. Ne moreš tako. Kaj naj s tem, če je moja cena tisoč evrov, sem pa stalno doma? Treba je igrati, če igraš, zmagaš."
Če je Penzeš starosta, potem je Čarli Novak prelomnica. Kot letnik 1949 je bil najprej kitarist Svetnikov, prvega slovenskega rock benda iz sredine šestdesetih, nakar je na prigovarjanje prijatelja presedlal na bas. Z njim se preživlja od leta 1968, ko je šel igrat v Švico. Tudi on je bil sprva fan Beatlesov, kasneje v sedemdesetih pa se je, kot se za basista spodobi, navdušil nad soulom in funkom. Konkretno nad Francisom "Roccom" Prestio, basistom funk zasedbe Tower of Power. Novak je bil eden prvih jugoslovanskih basistov, ki so obvladali tehniko slapanja. Gre za funky način igranja, pri katerem basist vibriranja strun ne povzroča zgolj z ubiranjem, temveč vključuje tudi udarce, kar povzroča značilen funky zvok. Kot govori ena od legend o nastanku tega stila igranja, naj bi si slapanje izmislil ameriški jazz basist Steve Brown, ko je moral ob neki priložnosti igrati brez bobnarja in je zato uporabil bas kot neke vrste tolkalo.
"Slapanja sem se naučil sam. Težko je bilo kaj videti. Takrat ni bilo videov, torej bolj ob poslušanju in nekaj malega po notah," pripoveduje ta bržkone izhodiščni slovenski basist. Kot pravi, je imel največ dela v letih od 1976 do 1985, ko je bil malodane hišni oziroma studijski basist založbe Jugoton. To je pomenilo, da se je vsak začetek tedna odpeljal za nekaj dni v Zagreb in v tamkajšnjem studiu odigral podlage za plošče raznih estradnikov v razponu od Tereze Kesovije do Zdravka Čolića: "Čolićevo ploščo Ako pridješ bliže si bom zapomnil po tem, da sem si z denarjem, ki sem ga z igranjem na njej zaslužil, zgradil hišo in kupil chevroleta," pravi. Avto z velikim širokim prtljažnikom. Pač po meri kovčka za bas.
Od osemdesetih let igra na musicmana, medtem ko je prej uporabljal fender jazz bass oziroma domačo melodijo, ki je sponzorirala njegov prvi bend. "Imam specifičen zvok, ki je malo trši, ne tako zaokrožen, vendar pa se da danes vsak zvok tako in tako naknadno prilagoditi stilu glasbe. Imel sem specifike, ne da bi to hotel. Imel sem sound, ki se mi je dopadel, bil je posrečen. Bas je neka baza, ozadje, in sam sem morda postal znan po tem, da so vsi nekaj skakali, jaz sem bil pa v teh gužvah vedno pri miru. Mislim, da je za vsak poklic potreben človek primernega tipa. Tako kot ne more biti vsak vojak ali zdravnik, tudi glasbenik ne more biti vsak, in seveda ne more biti vsak glasbenik basist. Karakter je pomemben.
Trenutno v Sloveniji vidim tri baskitariste, ki so mi posebej všeč. Eden je Aleš Avbelj, basist Big Banda, ki je zelo univerzalen, potem Jani Hace, ki ne pretirava s številom odigranih tonov, je precizen in ima tudi zelo dober zvok, tretji pa je Anže Langus, ki je moderen basist, vendar pa vseeno igra okusno. Splošno pravilo je: manj je več. Odigrati nekaj minimalističnega, kar pa hkrati ni ceneno, je najtežje," pravi Novak. No, ena od bas linij, ki jih je posnel in mu je posebej pri srcu, pa je vendarle bas v komadu Superstar benda Time.
Kot se za potomca basista spodobi, Anže Langus ni postal basist po spletu okoliščin, temveč strogo namerno. Njegov oče Srečko Langus je namreč prav tako basist in prve linije, ki se jih je naučil, so bile iz komadov očetovega benda Karavele. "Na očetovih linijah sem dejansko začel. To je bilo nekje med popom in diskom. Vzporedno sem se kuril na Djurota in Čarlija Novaka. On je samosvoj. Spominja me na angleške studijske modele iz sedemdesetih. Ima poseben tip igranja. Igra s trzalico. Ima svoj ton in igra totalno drugače od vseh nas. Zna razgibati bas linijo, se lepo vmešati v harmonijo," pravi.
Tudi Langus poudarja, da je ne glede na inštrument zvok vendarle v roki. "In najdebelejši bas v Sloveniji ima po mojem kar gospod Jani Hace. Pa Cveto Polak od Šank Rockov. Seveda me je kasneje, pri šestnajstih, 'kupil' Flea iz Red Hot Chili Peppers, ki ga zdaj ponovno odkrivam. Njegova linija v komadu Funky Monks je mojstrovina. Navdušujejo me tudi ženske basistke, na primer Meshell Ndegeocello. Med muzikanti vloga basa seveda ni podcenjena, medtem ko običajen poslušalec v resnici ne ve, kaj je bas. Še svojo ženo kdaj pohecam, če sliši, kaj tip sploh igra, saj večina ljudi, ki niso glasbeniki, v komadu sploh ne sliši basa oziroma ga celo zamenjuje za kitaro. Po drugi strani sam vedno zavoham basista oziroma to, da gre za tipa, ki ve, kaj je njegova funkcija. Če je bobnar mama, je basist ata." In Langus pravi, da je sam najboljši, če za bobni sedi Jure Rozman, medtem ko med slovenskimi basisti najbolj ceni Janija Haceta.
Jani Hace, letnik 1964, je najprej začel brenkati kitaro. Baskitaro je vzel v roke konec sedemdesetih, ko nihče izmed njegovih tedanjih sodrugov ni hotel poprijeti zanjo. Zato si je šel nekega dne v Supemarket kupit tajfuna (takrat dostopno ceneno baskitaro). Od takrat basira z veseljem. Sploh ko se je na punkie & reggae večerih v Študentu naposlušal debelih bas linij, kar mu je odprlo oči. Njegova prva ljubezen ostajajo Beatlesi. Na sceni se je pojavil v začetku osemdesetih kot basist funky novovalovske zasedbe Marcus 5, katerih generacijski sodrugi so bili na primer Gastrbajtrs oziroma kasnejši Demolition Group, kjer je takisto funky pristop prakticiral njegov generacijski bas kolega Nikola Sekulović. In medtem ko Hace danes basira tudi pri Siddharti, Sekulović za bas linije skrbi pri skupini Dan D. V vsakem primeru sta to fanta, ki sta na novovalovsko sceno prinesla tudi slapanje. No, pri Otrocih socializma, bržkone najbolj plesni novovalovski slovenski zasedbi, je s prav tako funky linijami izdatno stregel tudi kako generacijo starejši Dare Hočevar, človek, ki je predtem basiral pri Horizontih (z V. Kreslinom), pa kasneje pri Laibachu, Sokolih itd. O Hočevarju, ki kot eden redkih starih rokerjev ni vihal nosu nad punkom in novim valom, ampak je svoje znanje združil s svežino novovalovskih idej, med drugim kroži tudi legenda, da ga je ob nekem koncertu Laibachov v ZDA v svoj bend snubil sam Eric Burdon.
"Prvi, ki je pri nas znal vse to, je bil Čarli Novak. On je znal igrati vse. Bil je jukebox basist za vso Jugo. Hodil sem ga gledat v bivšega Valentina." Hace pravi, da se igranja niti ni učil tako, da bi vadil znane linije, temveč je igral zadeve, ki si jih je sam izmišljal. "Veliko sem naredil z drilom in posluhom, potem pa sem se sredi tridesetih vpisal na konzervatorij v Celovec, kjer sem naredil nekaj letnikov, sem se pa tudi teoretsko bolj izobrazil, tako da zdaj za silo berem tudi note."
Že v času zasedbe Marcus 5 je gostoval pri drugih bendih, na primer pri Videosexih in Borghesiji, alter pop bendih, s katerimi je okusil odre po Jugoslaviji. Po prihodu iz JLA ni vedel, kam s sabo, zato je sprejel ponudbo za igranje komercialne glasbe po Evropi. Štiri leta je igral domala vsak dan ter preigral širok razpon žanrov in glasb. Leta 1990 se je zgodba z "gastarbajterstvom" končala, šefi benda so razpustili zasedbo, pa tudi sam se je prenajedel tovrstnega službovanja, čeprav je bil zaradi angažmajev v turističnih središčih poleti veliko na morju, pozimi pa veliko smučal. Ponovno je zanj nastopilo stanje vakuuma, v katerem se je poskusil tudi v gostinstvu (in dojel, da za to nima talenta).
Prvi ga je nazaj na domačo sceno zvabil Janez Bončina Benč, nato se je pojavil Magnifico s prvo samostojno ploščo in Hace je postal stalni član njegove zasedbe. Na tem mestu velja povedati, da je Magnifico redek primer domačega pop izvajalca, ki mu je jasno, da je zgolj v skupno korist, če glasbenike, ki igrajo v njegovem bendu, afirmira oziroma poudarja njihov delež.
"V začetku devetdesetih ni bilo ravno rožnato. Akademsko izobraženi glasbeniki se že znajdejo s kakimi stalnimi posli, medtem ko sem bil jaz odvisen od tega, da imam bend in da kaj posnamem. Z Magnificom sva se ujela, pri njem sem ostal do konca devetdesetih, in zagotovo je bila to prelomnica."
Steklo mu je tudi obče, saj so se mu spet začeli odpirati stranski projekti, od silnih alternativ do snemalnih sessionov s Pop Designi, začel je igrati z Big Bandom RTVS in še marsikaj drugega. "Ne bi rekel, da smo basisti še vedno podcenjeni pri publiki. Splošno znanje o glasbi se je precej razširilo. Začeli so se pojavljati heroji iz sence, kot na primer James Jamerson, ki je posnel večino Motown hitov, človek, ki je sedel v studiu in igral podlage. Eden tistih podcenjenih umetnikov, katerega umetniška veličina je bila bržkone prepoznana šele, ko je umrl."
Problem prepoznavnosti basistov je pač v tem, da je marsikateri ton, ki ga pritisnejo, utemeljen oziroma koristen, ni pa prepoznaven. "Gre za vprašanje, kaj je karakteren, kaj pa session basist. Flea iz Red Hot Chili Peppers je karakteren basist, ki bo vedno, v katerikoli zasedbi bo igral, prepoznaven, medtem ko je nasprotni primer Čarli Novak ali Nathan East na svetovni sceni, ki bo, ko bo imel priložnost, seveda pokazal, da zna še kaj več, sicer pa se potuhne nekam pod pevca in bend oziroma funkcionira znotraj muzike. Sam sem z leti začel to igro dojemati podobno igralcu, ki mora menjati vloge. Ločim Siddharto in Elevators kot moja redna benda, znotraj obeh pa skušam graditi stil, ki paše v glasbo, vendar pa tudi stil, ki je prepoznaven. Ko grem na druge projekte, se poskušam prilagoditi situaciji."
Pa vendar, z dolžnim spoštovanjem do Siddharte, prvakov slovenskega rocka, ni težko ugotoviti, da so linije, ki jih Hace vendarle najraje gode, to, kar basira pri Elevatorsih, v katerih je mogoče prepoznati izpeljavo tistega, kar je nekoč najavil z zasedbo Marcus 5. Na vprašanje, kaj je zanj izvrstna bas linija, Hace odgovori: What's going on Marvina Gaya. Kot pravi, so Elevatorsi neke vrste družinski bend muzikantov, ki se pod domače okrilje zatekajo ob drugih obveznostih. Vseeno zadnje čase tako v Siddharti kot pri Elevatorsih uporablja isti inštrument (ima zbirko osmih basov).
Po dvajsetih letih se je vrnil na fender precision bass: "Nič novega, ampak zdaj uživam v tem, da se da z istim inštrumentom narediti vse vrste zvokov. Za Elevatorse zvok manj distorziram in poskušam dobiti več srednje definicije, da se bolj slišijo detaljčki, medtem ko grem pri Siddharti bolj na zamolkel distorziran zvok, s katerim bolj 'vozim', kot bi se reklo." Takšni so torej basisti. Fotri bendov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar