VSE NAJBOLJŠE ČARLI! ŠE NA MNOGA!

 

 

 

 

 

 

 

KORNELIJE KOVAČ - Ego zaljubljen u druge

VSE NAJBOLJŠE KAREL

 

VSE NAJBOLJŠE

 

VSE NAJBOLJŠE ČARLI!

ČARLI NA KUBI

Kuba leta 1978 skozi oči Mladininega fotografa

Razstava fotografij Toneta Stojka, ki je leta 1978 kot fotograf tednika Mladina spremljal 11. svetovni festival mladih in študentov na Kubi 

Karneval, Santiago de Cuba, julij - avgust 1978

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije bo danes, 5. decembra ob 18.00 pogovor s fotografom Tonetom Stojkom ob odprtju njegove razstave z naslovom Porumenele fotografije: Kuba 1978. Razstava predstavlja del bogatega opusa dolgoletnega fotografa revije Mladina, ki je nastal poleti leta 1978 na 11. svetovnem festivalu mladih in študentov na Kubi. Na ogled bo več kot 30 večinoma črno-belih fotografij, ki obiskovalca popeljejo tako v vrvež kubanskih ulic kot v intimo zgradb ob njih; med nastopajoče slovenske in jugoslovanske umetnike na festivalu, ki je na enem mestu združil mlade različnih narodnosti in političnih sistemov, in za govorniški oder dolgoletnega kubanskega voditelja.

Tone Stojko je kot fotograf tednika Mladina uradno spremljal 11. svetovni festival mladih in študentov na Kubi, ki je potekal od 28. julija do 5. avgusta 1978. Nastale so izjemne fotografije, ki jim je dodal izrazito avtorski pogled na največji karibski otok slabih dvajset let po vzponu Fidela Castra na oblast.

Festival mladih in študentov v Havani na Kubi, na katerega se je Tone Stojko poleti leta 1978 odpravil z delegacijo jugoslovanskih novinarjev, je mednarodna prireditev, ki se v nerednih časovnih intervalih odvija že od leta 1947. Devetnajst festivalov, od prvega v Pragi na Češkoslovaškem (1947) do zadnjega v ruskem Sočiju oktobra letos, so večinoma gostile države nekdanjega vzhodnega bloka. V okviru skoraj 200 članske jugoslovanske delegacije so poleti 1978 na Kubo prispeli tudi kulturniki, od glasbenikov do plesalcev različnih zvrsti.

Festival mladih in študentov v Havani na Kubi, na katerega se je Tone Stojko poleti leta 1978 odpravil z delegacijo jugoslovanskih novinarjev, je mednarodna prireditev, ki se v nerednih časovnih intervalih odvija že od leta 1947.

Med njimi je bila tudi glasbena skupina September, ki je Kubance navdušila z rock ritmi, njeni člani Janez Bončin Benč, Marjan Malikovič, Tihomir Asanović Pop, Čarli Novak in Braco Doblekar pa so na ulicah kubanske prestolnice povzročili pravo evforijo. Občudovanja so bile deležne tudi plesalke Skupine za izrazni ples Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje pod vodstvom Žive Kraigher. Poleg fotografij izredno dobrih sprejetih nastopov slovenskega dela jugoslovanske kulturne delegacije, del katere so bili tudi sarajevski Indexi, folkloristi skupine Orce Nikolov iz Skopja, ženski pevski zbor Collegium musicum iz Beograda, je Stojko dokumentiral tudi živahnost in praznino havanskih ulic, karnevalsko dogajanje v Havani in v Santiagu de Cuba, portretiral pa je tudi takratnega slovenskega študenta na Kubi in kasneje vsestranskega kulturnega delavca Jadrana Sterleta.

Mojster fotografije Tone Stojko je bil tedniku Mladina kot fotograf in urednik zvest dobrih 25 let. Vloga Mladininega fotografa mu je v začetnem obdobju, po letu 1971, prinašala pokrivanje paradnih dogodkov socialistične Jugoslavije, njenih najpomembnejših in znanih obrazov pa tudi vsakdana njenih državljanov.

V stampedu dogodkov zlasti druge polovice osemdesetih let preteklega stoletja se je Stojko s svojim fotoaparatom skoraj preroško gibal po osrednjih lokacijah dogajanj. Naj bo to Unionska dvorana in ustanovitev prve zveze – Slovenske kmečke zveze, center Ljubljane in v tajnosti posneta aretacija Janeza Janše ali skoraj dnevno dokumentiranje junijskega in julijskega vrenja v slovenski prestolnici po aretacijah četverice in množičnim odzivom slovenske javnosti nanje.

Domače se je počutil tako v prostorih slovenske skupščine kot ob koncertnih odrih legendarnih slovenskih in jugoslovanskih glasbenikov, bil spremljevalec porajanja demokratičnih procesov, ki so privedli do aprilskih volitev in majskega konstituiranja demokratično izvoljene skupščine in posledično imenovane vlade.

Domače se je počutil tako v prostorih slovenske skupščine kot ob koncertnih odrih legendarnih slovenskih in jugoslovanskih glasbenikov, bil spremljevalec porajanja demokratičnih procesov, ki so privedli do aprilskih volitev in majskega konstituiranja demokratično izvoljene skupščine in posledično imenovane vlade. Stojko je kronološko beležil korake v nastajanju nove države, bil je prisoten pri aktu njene osamosvojitve, razglasitvi in posledični obrambi. Gibal se je po kriznih točkah 10- dnevne vojne v Sloveniji, od Vrtojbe do Gornje Radgone – rezultat tega je skoraj 2000 posnetkov, ki jih danes med drugimi hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Že začeto zgodbo je zaokrožil z dokumentiranjem sprejetja slovenske ustave, mednarodnim priznanjem Slovenije in prvimi obiski tujih državnikov. Objektivu njegovega fotoaparata ni ušel niti padec prve demokratično izvoljene vlade ter nastanek nove – prve Drnovškove vlade. V začetku devetdesetih se je posvetil gledališki fotografiji, ob koncu tisočletja pa je njegova strast postalo podvodno snemanje. Novo stoletje je zaznamovano s Stojkovimi vrhunskimi portreti Prešernovih nagrajencev. Demonstracije/protesti mu še vedno krojijo ritem življenja, vestno jih beleži še dandanes.

GORAN KOVAČEVIĆ ILI PRIĆA O SUPER-GRUPI KOJA NIJE USPJELA

Na današnji dan prije 35 godina rock pjevač Goran Kovačević počeo je snimanje prvog solo albuma sa reprezentativnom ekipom najvećih rock instrumentalista tog vremena, što je povod za kratku priču o njegovoj neobičnoj muzičkoj sudbini.
Goran Kovačević, rođeni Mostarac i nekadašnji pjevač sarajevskih grupa Čisti zrak i Teška industrija (u kojoj je naslijedio Vajtu), u 1970-ima i početkom ’80-ih bio je uvijek pri vrhu, a nikada slavan koliko je zavrijedio.
Nakon što se 1978. Teška industrija ugasila, Kovačević se pridružio Lazi Ristovskom i Ipetu Ivandiću, te su snimili zanimljiv sympho-progressiv album “Stižemo“. Spomenimo samo da je te godine napisao i nekoliko tekstova za album ”Bijeli bagremi” popularne sarajevske grupe Cod, među kojima se, kao najveći hit, izdvaja pjesma ”Denny”.
Prije planirane velike promocije LP-ja ”Stižemo” dogodio prvi veliki narkomanski skandal u ex-Yu rocku, kada su zbog posjedovanja hašiša na zatvorske kazne osuđeni Ipe Ivandić, kao prvookrivljeni, Goran kao glavni sukrivac, te Ranko Boban i Zlatko Hold. Tako je mogući uspjeh albuma i njegovih kreatora u začetku prekinut.
Četiri godine kasnije, 4. 7. 1982., u ljubljanskom studiju Akademik pjevač okuplja vrhunsku instrumentalističku ekipu i počinju snimati njegov prvi samostalni album pod nazivom “Prvak svijeta“.

U ekipi su klavijaturisti Lazar Ristovski i Nikola Koki Dimuševski (ex Leb i sol), gitarista Zvonimir Igić Igy, bubnjar Goran Ipe Ivandić, basista Karel Čarli Novak (ex Time) i Jože Braco Doblekar (ex Jugoslovenska Pop Selekcija i September), koji je svirao saksofon i udaraljke te radio koprodukciju zajedno sa Kovačevićem. Muziku za četiri pjesme komponirao je Narcis Vučina, tri Goran Kovačević, dvije Sanin Karić (ex Vatreni poljubac) i jednu Enes Bajramović (ex Cod), dok je većinu stihova napisao čuveni Duško Trifunović, a za jednu pjesmu i znameniti književnik Abdulah Sidran.
Ukratko, Kovačević je uz sebe imao jednu od najvećih super-grupa tadašnjeg rocka.
Snimanje albuma su završili 5. 9. i u jesen ga je izdao sarajevski Diskoton (uzgred, sa sjajnim dizajnom omota za LP, autora Gorana Panića).
No, odlično odsvirani i otpjevani avangardni i jazzy rock nije mogao ostvariti veći komercijalni rezultat bez hitova koje su mogle proizvesti samo radio stanice. A njihova pozornost u rocku bila je tada usmjerena na Azru, Idole, Film, EKV i ostale friške zvijezde novog vala.
Sa Kovačevićevog albuma tek donekle izdvojile su se “Rock and Roll”, “Za jednu noć preživjeti vijek” i “Nije ije je e”. Dvije godine kasnije pjevač je snimio još jedan solo album “Pepeljuga u jeansu” (PGP RTB, 1984.), na kojem su ponovo njegovi glavni suradnici bili Laza Ristovski i Ipe Ivandić, ali komercijalni rezultat je bio jednak.
Na sceni ga više nije bilo. U muzičkom svijetu posve zaboravljen, umro je u Sarajevu, 9. 3. 2014., u svojoj 58. godini, što većina medija čak nije zabilježila.

ČARLI IN SEPTEMBER

Rock spektakl u Sarajevu: Drugi način, September i Teška industrija - budućnost YU rocka? (1976)

Svijetla točka: "September"

Makar je najnoviji spektakl u "Skenderiji" bio oglašen kao "promocija" prvog albuma "Teške industrije", ljubljanski su glazbenici iz "Septembra" imali isto toliko, ako ne i više razloga za slavlje. Njihova se prva LP-ploča, "Zadnja avantura", pojavila, naime, tek nekoliko dana prije koncerta u Sarajevu, i on je označio prvu javnu izvedbu skladbi s albuma-prvenca jugoslavenske "super-grupe".

Tihomira Asanovića, Peru Ugrina, Ratka Divjaka, Branu Doblekara i Čarlija Novaka, čiji je glas Janez Bončina, poznajemo kao najistaknutije u mladoj generaciji domaćih džez i rock instrumentalista. 

Prema tome, smisao njihovog zajedničkog rada treba prije svega potražiti u instrumentalnoj koncepciji i solističkom umijeću. Gledano s toga aspekta, album "Zadnja avantura" svakako je uspjeh i možda najviši domet jugoslavenske rock-glazbe u glazbenom izrazu.

"Zadnja avantura" čini album "Majko zemljo", koji su snimili manje-više isti glazbenici pod nazivom "Jugoslavenska džez-rock selekcija", drugorazrednim ostvarenjem.

Ambicioznost "Septembra" u usporedbi sa "Selekcijom" ističe se još i više prilikom javnih nastupa: dok se '"Selekcija" predstavlja ekstremno ili džezističkim tipom "jam-sessiona" na jednostavne teme ("Berlin I") ili pak samo pjesmama, "September" pronalazi kompleksniji odnos između instrumentalnih doprinosa i Bončininog pjevanja.

S Ugrinovom violinom, kao najefektnijim solističkim glasom, i dinamičnom ritam-sekcijom, "Septembar" izaziva usporedbe s "Mahavishnu Orchestra", Billyjem Cobhamom ili "Return To Forever", makar bi se moglo reći da je najsličniji zvuku "produhovljenih" "Santaninih" albuma poput "Welcome".

Ali, asocijacije na ishodište glazbe "Septembra" ne upućuju na pomisao o svjesnom kopiranju; to je prije uklapanje u vrlo utjecajan svjetski "rock-džez" stil, kojemu su članovi "Septembra" prirodno skloni, nego izričita ovisnost o pojedinim njegovim modelima.

Hendikepirana uobičajenim okolnostima tehničke naravi, glazba "Septembra" na pozornici (zasad) još ne može ostvariti jednako dobar dojam kao snimka s albuma.

Jedan od zadataka "Septembra" bit će, svakako, i da studijsku preciznost ako već ne ponovi, a ono makar zamijeni scenskom spontanošću i dinamikom.

Naposljetku, ne bismo baš mogli reći da se glazba "Allstarsa" uklapa u najtipičnije ukuse domaćih rock-poklonika. Sve su to izazovi za budućnost "Septembra" koji, iako na početku karijere, nije imao problema da se istakne kao najbolji trenutak sarajevskog koncerta. (Sramota što se, po uzoru na "Drugi način", i "September" nije odlučio nastupiti s pola snage!)

KORNELIJE KOVAČ

Kornelije Bata Kovač rođen je samo nekoliko minuta uoči Nove 1942. godine u Nišu gde je živeo sve do 1946. godine, kada se sa roditeljima preselio u Suboticu, rodni grad njegovog oca. Njegov deda Kornel Kovač bio je muzičar, radio je i kao dirigent u Subotičkoj operi, otac Josip je svirao u Subotičkoj filharmoniji i sa orkestrom Univerzal otkrivao jazz, a bavio se i komponovanjem. Okružen instrumentima, Kornelije i njegov brat Mihajlo (svojevremeno je bio član grupe Delfini, kasnije se posvetio TV novinarstvu a od 2001. godine je bio ambasador Jugoslavije u Austriji), vrlo rano su se zainteresovali za muziku, pohađali su nižu muzičku školu, odsek klavir.

Prvu pesmu “Pusti trotoari” Kornelije je komponovao 1956. godine. Sledeće godine je sa novom pesmom konkurisao na festivalu Beogradsko proleće. Pošto mu je kompozicija bila odbijena, otac Josip je predložio jednom kulturno-umetničkom društvu u Subotici da osnuje festival na kome bi mladi kompozitori i pevači dobili prvu šansu. Tako je pokrenut festival Omladina u Subotici i prvi put je održan 6. decembra 1961. godine, a poslednji, trideseti, krajem maja 1990. godine. Prvi javni nastup Kornelije je imao u subotičkoj gimnaziji, na tada popularnim čajankama. Jedno vreme je svirao sa lokalnim sastavima i osnovao je diksilend bend. Po završetku gimnazije konkurisao je na beogradskoj Muzičkoj akademiji, ali je bio odbijen. Pokušao je ponovo 1961. godine i upisao se u Sarajevu na odsek teorije i klavira. Diplomirao je 1964. godine. Na Omladinskom festivalu u Subotici je tih godina tri puta zaredom osvajao nagradu stručnog žirija. Odmah po dolasku u Sarajevo, postao je član jazz trija BKB (skraćenica za bas, klavir, bubanj) u kome su pored njega bili basista Dušan Stoparić i bubnjar Zahid Džihan. Svirali su standarde na igrankama, ali i Kornelijeve kompozicije. Godine 1963. nastupali su na Bledskom jazz festivalu sa Kornelijevom pesmom “Moj valcer” i temom “Prozor” jazz harmonikaša Davora Lorkovića. Prvi veliki hit u karijeri bila mu je pesma “Četiri mladića idu s Trebevića” koju je otpevao Vedo Hamšić. U to vreme je za potrebe Radio Sarajeva snimao matrice i radio aranžmane za mlade pevače, predvodeći svoj orkestar. U Indexe je prešao 1966. godine i s njima je godinu dana kasnije svirao na turneji u SSSR. Grupa je na koncertima pratila Anicu Zubović, Lidiju Kodrič, Bobu Stefanovića, Žarka Dančua i Krstu Petrovića, a svirali su i svoj program. Za Indexe je napisao pesme “Boj na Mišaru” i “Ako jednom budeš sama”. Njegove pesme na festivalima su izvodili Žarko Dančuo, Zdenka Vučković, Drago Diklić i drugi. Radeći sa Indexima stekao je ime kao kompozitor i instrumentalista, ali je po odsluženju vojnog roka odlučio da se preseli u Beograd i da pokuša nešto svoje. Septembra 1968. godine oformio je Korni grupu koju je predvodio sve do kraja 1974. godine, kada se odlučio za samostalnu karijeru.

Prvih godina posle Korni grupe njegove kompozicije su snimali Olivera Katarina, Bisera Veletanlić, Neda Ukraden, Miki Jevremović, Miša Marković i drugi. Kornelije je na albumima Zdravka Čolića pisao muziku i radio kao producent i aranžer. Komponovao je i neke od najvećih hitova Lepe Brene kao i muziku za njen film “Hajde da se volimo”. Krajem 1977. godine planirao je osnivanje supergrupe K2, koju je trebalo da čine: Josip Boček, Dado Topić, Sloba Marković, Čarli Novak i Ratko Divjak. Do realizacije tog projekta nikad nije došlo, najviše zbog Topićeve neodlučnosti.

U periodu od 1975. do 1979. godine njegove pesme su pobeđivale na svim domaćim festivalima: Zdravko Čolić sa “Zvao sam je Emili” (Šlager sezone) i “April u Beogradu” (Beogradsko proleće), “Ona spava” (Hit parada), Zlatko Pejaković “Ove noći jedna žena” i druge. Prvu solo ploču “Između svetlosti i tame” snimio je 1977. godine u Zagrebu i Beogradu. Na snimanju su učestvovali klavijaturisti Sloba Marković i Sanja Ilić, bubnjari Lazar Tošić i Ratko Divjak, basista Čarli Novak i gitarista Josip Boček. Pored Kornelija, pevali su Nada Žgur, Zvezdana Šterle i Oto Pestner. Ploča je podeljena na dve celine, tako da svetlost predstavlja svakidašnjicu i stvarnost a tama podsvest i imaginaciju. Kritika je materijal ocenila kao hladan i previše akademski, iako je ploča ponudila muzičke eksperimente, neuobičajene za to doba. Po izlasku ploče otišao je u London gde je ostao do 1981. godine. Radio je kao studijski muzičar, a sa Jenny Daren bandom svirao je turneju po južnoj Engleskoj i Severnoj Irskoj. Nastupali su i na festivalu u Redingu. Sa engleskim muzičarima oformio je grupu K2 i 1980. godine snimio album “Why”. Tokom boravka u Engleskoj za magazin “Džuboks” radio je intervjue sa Rikom Vejkmenom (Rick Wakeman) i Rodom Ardžentom (Rod Argent). Po povratku u Beograd nastavio je rad na Čolićevim albumima i bavio se produkcijom. Godine 1982. objavio je album “Iz drugog filma” na kome je izbor tema pravljenih za filmove: “Mr Montenegro”, “Kvar”, “Lude godine”, “Nije nego”, “Sezona mira u Parizu” i drugih. Uključio se u rad na Bajaginoj debi ploči “Pozitivna geografija” kao producent, a kao član Instruktora svirao je klavijature na prvih desetak koncerata. Producirao je albume Riblje čorbe, Bulevara, Poslednje igre leptira, Kerbera, Vicka Milatovića i drugih. Instrumentalni album “Sampled Moonlight” objavio je 1986. godine. Pored njega, na ploči su svirali gitaristi Vlatko Stefanovski, Josip Boček, Srđan Miodragović, basisti Nenad Stefanović Japanac, Čarli Novak, saksofonista Mića Marković i trubač Stjepko Gut. Posle te ploče je otišao u Španiju u kojoj je ostao šest godina. Radio je produkciju i aranžmane tiražnim pevačima, a snimio je svoje pesme i CD “Balkan” od koga je zarada otišla za pomoć deci u Bosni.

Tokom duge karijere je radio muziku za preko pedeset filmova među kojima su: “Bez”, “Ram za sliku moje drage”, “Uloga moje porodice u svetskoj revoluciji”, “Pucanj”, “Janez”, “Buđenje iz mrtvih”. Za filmsku muziku na festivalu u Puli dobio je Zlatnu arenu 1972. i 1980. godine (za filmove “Kvar” i “Život, snovi i smrt Filipa Filipovića”). Uradio je mjuzikl “Majstori s mora”. Nagradu Dan mladosti dobio je 1971. godine, Spomen plaketu grada Beograda za doprinos kulturi 1972. godine. Godine 1985. bio je jedan od osnivača privatne izdavačke kuće Komuna. Od 1989. godine često je boravio u Španiji gde je radio kao producent, aranžer, studijski muzičar, a bio je član grupe Caco Fenante Orchestra de Salsa. Deo materijala sa španskog diska “Balkan” objavljen je kod nas na kaseti “Kornell Kovach”. Petnaest njegovih kompozicija snimljeno je u Španiji, a najnoviju verziju “Ti si mi u krvi” otpevao je duet Rios De Gloria. Krajem 1996. godine na disku “Moja generacija” objavio je pesme koje je sa različitim saradnicima radio za svoju TV emisiju “Zvučna viljuška”. Tu su obrade pesama “Moja generacija” (peva Filip Žmaher), “Sonata” (Zoran Šandorov), “Oj, dodole” (Del Arno Band), “Jagode i maline” (Van Gogh), “Harmony” (Slađana Milošević) i druge. Komponovao je i producirao CD “Probudi” (PGP RTS 1997.) Bisere Veletanlić. Početkom 1998. godine pokrenuo je udruženje InstruMental Forces koje čine autori instrumentalne muzike. Inicirao je objavljivanje diska “Okean” (City Records 1998.) na kome su snimci brojnih domaćih instrumentalnih tema. CD “Dvojni identitet” je snimio u kućnim uslovima 1999. godine, tokom bombardovanja Jugoslavije. U nostalgičnim instrumentalima ponudio je mešavinu slovenskog, srpskog i mađarskog folklora. Na disku su gostovali brojni domaći muzičari, a nazivi pojedinih pesama su “Veliko plavo”, “Mr. Černomirdin” i “Volga, Volga”. Avgusta 2000. godine kao pevač je debitovao na festivalu MUF u Zrenjaninu. Otpevao je svoju pesmu “Jesi l’ svoju sreću našla” i osvojio drugo mesto. Na disku “Ti si mi u krvi-ljubavne balade” je izbor njegovih balada koje su otpevali Bisera Veletanlić, Zdravko Čolić i drugi. Napisao je autobiografsku knjigu “Tamne dirke” (Prometej 2003.) i knjigu pripovedaka “Falko i druge priče” (K.K. Music 2007.).
Njegove pesme su obradili brojni strani pevači: Dalida, Antonio Cortes Chiquetete, Nadia Urbankova, Ben Thomas, Feliz, Petros i drugi.

ČARLIJEVA ZGODBA 3.

Kako je Čarli prišel na vsako prikolico, koncertni oder, gasilsko veselico, gramofon, radio, TV, pa v vsak kasetofon, uho, srce in gen, vam povem malo kasneje. Pred tem se ne morem izogniti spletom dogodkov, ki so temu botrovali.
Čarli je, kot basist po pogodbi, kar 5 let sodeloval z Zabavnem orkestru RTV Ljubljana, ki je takrat veljal za najboljši orkester na prostorih bivše države. Jože Privšek je s svojim unikatnim načinom komponiranja in aranžiranja (mojster ima svoj Zid Slave na Berklee College of Music v Bostonu. Kaj pa pri nas? O tem naslednjič) in z izjemnim občutkom za uglasitev ljudi, popeljal orkester v najvišji kakovostni razred. Njegova dominacija na prostorih bivše Juge je bila nesporna, prav tako pa je bil ZORL cenjen tudi zunaj naših meja. Privšek je za nemško tržišče uporabljal pseudonim Jeff Conway, na angleškem pa je bil Simon Gale.

1983-1989, prva postava skupine Gu-Gu.

Posnel je kopico zelo uspešnih plošč v Nemčiji in za nekatere prejel tudi nagrade v konkurenci orkestrov. Menim, da je njegovemu uspehu botrovala tudi izredno uigrana in zvesta četica izjemnih glasbenikov in solistov, ki so dihali, pihali in udrihali kot eden.
Naj naštejem samo nekatere: Petar Ugrin, Ati Soss, Silvester Štingl, Milan Ferlež, Ratko Divjak, Dušan Veble, Pavel Grašič, Tone Janša, Jernej Podboj, Franc Jagodic in drugi.
Čarli je bil njihov soborec od leta 1978 pa vse do leta 1983. Zanimiva je njegova zgodba o pričetkih razhajanja z ZORL-om.
1983 so za potrebe nemškega trga snemali novo ploščo v Munchnu. Snemanje je potekalo od petka do nedelje. V petek so bile priprave in vaje, sobota je bila dela prost dan, v nedeljo ob 8:00 pa naj bi se pričelo snemanje. Čarli je prosto soboto izkoristil za skok do Kranja, kjer je imel svoj prvi špil s skupino, ki bo kasneje dobila ime Gu-Gu. Znano je, da je Čarli vedno rad koketiral s terasami. Že v 70-ih, ko se je vračal iz celodnevnih zagrebških snemanj, ga je pot nemalokrat vodila v Postojno, kjer je s skupino Venera igral na eni izmed teras, takrat še številnih uspešnih postojnskih hotelov. Čarli je vselej vešče krmaril med čermi, ki ločujejo zabavno od takoimenovane resne glasbe. Mnogi so mu to takrat tudi očitali, češ: “Kako sploh lahko špilaš ta jajaca?” Kot, da ne bi nihče vedel, kako mamljiva je slava, pa še hladilnik je treba s čim napolnit, da o želodcih sploh ne govorim.
Amapak vrnimo se k tisti prosti soboti. Po končanem koncertu v Kranju, se je Čarli vsedel v svojega belega Chervoleja, položil svojega Music mana na zadnji sedež in se s svojo novo življensko sopotnico odpravil na Bavarsko, snemanju naproti. Brez mobilnega telefona, garmina, poročil o stanju na cestah … Ker danes mnogi vemo, kakšna so nedeljska jutra na nemških autobanih, on pa takrat tega ni predvidel, je na snemanje prišel s 15 minutno zamudo. Lahko si predstavljate, kaj je to pomenilo za nemške delodajalce, kot tudi za vse ostale člane orkestra. Ko so je končno le prikazal pred vrati studija, v beli ladji in z novo lepotico ob sebi, mu je tedaj njegove zvezdniške muhe marsikdo zameril, predvsem pa so mu zavidali lepotico. Začeli so se meseci metanja polen pod noge in Čarli se je korajžno odločil, da zapusti sigurnost resnih glasbenih voda in se prepustil čarom zabavno glasbenih močvirij.

1985. Gu-Gu: Ta veseli dan ali Gu-Gu Play For You.

Odloči se, da bo orkester zapustil in svojo glasbeno karijero nadaljeval v skupini Gu-Gu, za kar še danes trdi, da je to bila zanj edina prava odločitev.
V skupini so poleg Čarlija na bas kitari in vokalu bili še: Tomo Jurak, njegov glasbeni kolega iz skupine Venera na vokalu in spremljevalni kitari, Igor Ribič (ribič Pepe) na klavijaturah in vokalu, Roman Medvešek na kitari in odlični bobnar Tone Dimnik Čoč, s katerim sta že sodelovala v studijski zasedbi Zeleni Val, skupaj s Slavkom Avsenikom mlajšim in Grego Forjaničem. S to zasedbo so posneli marsikateri festival slovenske zabavne glasbe.
Z Gu-Gu posname eno malo ploščo in tri velike. Leta 1985 Čoč zapusti skupino, na njegovo mesto pa pride Marjan Vidic. Medveška na kitari leta 1987 zamenja klavijaturist Tomaž Žontar, nekdanji član skupine Pomaranča. Želeli so si na Jamajko, prišli pa so prav na vsako slovensko plesišče in le-te so izjemno uspešno osvajali vse do leta 1989, ko skupina Gu-Gu prenehala z delovanjem. Čarli s soborcem Ribičem in še dvema novima članoma, bobnarjem Mirom Čekelišem, ki je bil nekoč pri skupini Hazarad, in Sašom Dragašem na kitari, mnogim bolj znan kot Šaša Vrtnar, ustanovi novo skupino Hot, Hot, Hot, katera zelo kmalu postane spremljevalni band za njegovo zdajšno ženo Damjano Golavšek. Skupina po dveh letih usahne, vzplamti pa ljubezen, ki traja še danes. Čarli in Damjana pričneta njuno poslovno življenje zelo uspešno prepletati s privatnim.

1990-1992, Hot Hot Hot.

Leta 1992 Damjana posname (pred Hot, hot, hot smo jo imeli možnost slišati v skupini Kladivo, konj in voda, s katerimi izda tudi njihovo debitantsko ploščo Vidov ples) svojo prvo solistično ploščo pod Čarlijevim okriljem. Zatem pride še plošča z jazzovsko skupino Ljubljana Jazz Selection, v kateri so poleg Čarlija igrali še Miroslav Sedak Benčić (saksofon), Dragan Gajić (bobni; danes kar Drago Gajo), Dejan Pečenko (klavir) in Nino Mureškić (tolkala), kasneje pa tudi Petar Ugrin na trobenti.
Zatem izda še dve solistični plošči, kaj kmalu pa se specijalizirata za mlajše občinstvo. Znan nam je marsikateri lik, ki sta mu Čarli in Damjana vdahnila življenje (Muzikalček, Medenka, muca Kati, kužek Čarli …).

1995, Damjana Golavšek: Rime.

Leta 2007 sta svojo uspešno glasbeno pot okronala z zmago na Slovenski popevki s skladbo Naravne sile.
Danes živita v majhni vasici Gaberje na obronkih Vipavske doline, kjer v zavetju pred burjo komponirata nove skladbe življenja.
In da le-teh ne bi pozabili, sem nekega sončnega nedeljskega popoldneva potrkal na njuna vrata, v želji, da odstremo marsikatero pajčevino, ki se je pričela nabirati v zaprašenih omarah slovenske in jugoslovanske zabavne glasbe.

A o pajčevinah in pajkih več prihodnjič.

ČARLIJEVA ZGODBA 2.

Čarlijev I Shall Be Achtung (1) je kot že velikokrat poprej ponovno botroval številnim zmečkanim rjuham. Čarli se je od vojaščine poslovil za ženo bogatejši, pa tudi njuna prva hči je kaj kmalu privekala na svet.

Prva postava skupine September, 1976-1977.

Leto 1976 se zanj prične sanjsko. Skupaj s starimi soborci ustanovi novo skupino, v kateri sta poleg Benča, Braca, Popa in Čarlija, še Petar Ugrin na violini in Ratko Divjak na bobnih. Nadanejo si ime September in prav ta postava še danes velja za eno najboljših jazz-rock zasedb na območju bivše Juge. Povpraševanje po njihovi glasbe ni zamrlo niti dandanes. Nikakor ne. Prej bi rekel, da so še popularnejši kot kdajkoli prej. V tej zasedbi posnamejo eno malo in eno veliko ploščo. Ovekovečen pa je tudi njihov nastop na Opatijskem festivalu leta 1978 v sklopu Rock večera s skladbo Domovino moja.

Ampak mi smo še vedno v letu 1976. Čarli je takrat podpisal pogodbo z glasbeno založbo Jugoton. Zaposlili so ga kot studijskega basista. Še sreča, za brate Hrvate. Čarli je s svojim unikatnim zvokom (trzalica (2)) in prefinjenim občutkom za ritmično medigro kratkih in dolgih not izjemeno doprinesel k značilnem zvoku in ritmu takozvanega “grčko-meksičkog” stila. Marsikdo se sedaj sprašuje: »Kateri stil za boga pa je to?«
Gre za nekakšen konglomerat različnih žanrov in poldnevnikov. Vzameš malo mehikanskih mariachijev in jih oplemenitiš z grškimi bouzoukiji. Dodaš kakšno klapo, par tamburic in žličico Vegete, pa že vse diši po “Lijepoj našoj (3)”.

Split – Zabavne melodije, 1985.

Boter te zvrsti je bil in še vedno je Splitski festival. Zanimiv je podatek o kvantiteti zmagovitih festivalskih uspešnic, ki jih je Čarli zabelil s svojim značilnim stilom in zvokom. Med leti 1976 in 1986 je sodeloval skoraj na vseh Splitskih festivalih, izvzemši leto 1981, ko so šefi Jugotona kazali znake Ostržkovega kompleksa (4) zaradi Čarlijevega nenadnega odhoda iz založbe leto poprej. A so kaj kmalu spozanali, da glasba ne zveni več enako kot prej in Čarli je leta 1982 zopet snemal nove hite Splitskega festivala.

Med letoma 1976 in 1986 je Čarli kot gostujoči glasbenik zmagal na 49 glasbenih festivalih (Splitski festival, Zagreb fest, Slovenska popevka, Melodije morja in sonca, Vaš šlager sezone, Popevka vesele jeseni, Beogradsko proleće, Karneval fest Cavtat, Opatijski festival). Osvojil je 7 drugih in 8 tretjih mest. Slišati ga je moč na mnogih uspešnicah slovenske in hrvaške zabavne glasbe tistega časa. Od Oliverja do Tereze. Od Sreče na vrvici do Mačka Murija. Odličen, kot najboljša voda, od zibelke do groba.

Leta 1976 se prav tako prične tudi njegovo plodovito sodelovanju s Plesnim orkestrom RTV Ljubljana. Zanimiva je anekdota o Čarlijevih začetnih težavah ob branju notnih zapisov. V Studiu 14 na Radiju Slovenija je z malo zasedbo, pod pokroviteljstvom Deča Žgurja, snemal novo glasbeno uspešnico. Po nekaj neuspelih poskusih je Milan Ferlež, takratni kitarist v PORL-u, protestno zapustil snemanje, češ: ”Dečo, kar sam se ukvarjaj s tem nepismenim mladeničem, jaz ga imam počasi že dovolj! ”

Čarli je to pripombo vzel izjemno resno in se v treh mesecih naučil tekočega branja not. Kasneje se je Žajfku*, za njegov izbruh iskrenosti, od srca zahvalil. 

Pa naj še kdo reče, da je sladka laž boljša kakor grenka resnica. Od laži dobiš sladkorno, grenkoba pa rojeva spoznanja. 

Ljubljana, Dnevi slovenske zabavne glasbe, 1979.

V tem času je Čarli posnel kar nekaj odličnih plošč, ki še danes veljajo za mejnike v zgodovini Jugoslovanske popularne glasbe.
Tu jih je le nekaj, vsem nam v vednost!

September: Zadnja avantura
Tihomir Pop Asanović: Pop
Time: Život U čizmama s visokom petom
Kornelije Kovač: Između svetlosti i tame
Zdenka Kovačićek: Zdenka Kovačićek
Dado Topić: Neosedlani
Ditka Haberl: Zaljubljena
Petar Ugrin: Samo muzika
Gabi Novak & Arsen Dedić: Gabi & Arsen
Oto Pestner: Pravi posao
Alenka Pintarič: Alenka Pintarič
Andrej Šifrer: Ideje izpod odeje
Zdravko Čolić: Ako priđeš bliže …

… in prav o tej sem slišal že marsikatero zgodbo.

                                                Zdravko Čolić: Ako priđeš bliže, 1977.

Sedaj vam jo bom povedal iz prve roke, tako kot jo je meni poprej zaupal Čarli.
Klavijaturist, skladatelj in producent Kornelije Kovač, znan predvsem kot vodja skupine Korni grupa, povabi Čarlija na snemanje druge plošče mladega sarajevskega pevca Zdravka Čolića. Ker se je Čolićeva debitantska plošča iz leta 1975 z naslovom Ti i ja prodala le v skromnih 50.000 izvodih, je imel Korni za naslednjo na razpolago zelo omejena sredstva. Šli so na vse ali nič. Kornelije je Čarliju namesto plačila snemanja ponudil 0'5 % od prodanih plošč. Čarli je to na prvi pogled mizerno ponudbo sprejel. A čas je pokazal, da je bila ta odločitev več kot izvrstna.
Do sedaj so plošče Ako priđeš bliže prodali že več kot v milijon izvodih. Čolić je postal legenda. Vse ostalo je že zgodovina.

In potem so prišla 80-ta, 80.000, beli Chervolet Caprice, bas kitara Music Man, skupina Gu-Gu, odhod starega, prihod novih, vojna in mir, nova žena … Pomembno je samo, da ti pride in Čarli pri tem ne zaostaja … a o tem: ko pride čas.

(1) I Shall Be Achtung: oblika prošnje, nagovarjanje k združitvi, pogosti vzklik
(2) trzalica: drsalka
(3) Lijepa naša: ljubkovalno ime za Hrvaško
(4) Ostržkov kompleks: nezadržna rast nosu – surlinizem, prepuščanje lažem – lažinitis
(5) Žajfek: Milan Ferlež je bil najbolj poznan kot dolgoletni član Big Banda RTV Slovenija, poleg tega pa je deloval še v mnogih drugih zasedbah. Vodil je Ansambel Milana Ferleža, bil je kitarist zasedbe Ljubljanski Jazz Ansambel in član Plesnega orkestra Radia Ljubljana (iz katerega se je kasneje razvil Big Band RTV Slovenija). Poleg jazza se je ukvarjal tudi z zabavno in narodnozabavno glasbo. Deloval je kot avtor glasbe in aranžer. Do leta 2001 je sodeloval tudi z Ansamblom Lojzeta Slaka.

ZDRAVKO SKAČE

Ogorčeni kupci: Zbog čega "preskače" novi LP Zdravka Čolića - "Ako priđeš bliže"? (1978)

U prodаvnicаmа pločа širom zemlje učestаle su reklаmаcije kupаcа, koji se žаle dа neke numere nа ploči "preskаču", pа zbog togа insistirаju nа zаmeni ploče. Kаko nаm kаžu u glаvnoj "Jugotonovoj" prodаvnici u Beogrаdu, u Mаkedonskoj ulici 27, gotovo svаki drugi-treći kupаc novog Zdrаvkovog аlbumа vrаćа se sа zаhtevom dа mu se pločа zаmeni zbog neisprаvnosti 

Novi аlbum Zdrаvkа Čolićа "Ako priđeš bliže" ovih dаnа obаrа sve rekorde domаće zabаvnomuzičke disko-produkcije: zа mаnje od mesec dаnа ovа pločа postаlа je "zlаtnа", što znаči dа je već prodаtа u tirаžu većem od 50 hiljаdа primerаkа. 

Koliko je poznаto, to još nije pošlo zа rukom nijednom nаšem pevаču zаbаvne muzike. 

Ovаkаv uspeh se mogаo i očekivаti, jer već nedeljаmа populаrni Sаrаjlijа nаs preko rаdio-progrаmа "bombаrduje" hitovimа "Glаvo ludа", "Jednа zimа sа Kristinom", "Produži dаlje", "Pjevаm dаnju, pjevаm noću" i drugim pesmаmа koje se nаlаze nа njegovom nаjnovijem аlbumu.

Ipаk, sticаjem nesrećnih okolnosti jednа senkа pаlа je nа ovаj "zlаtni" diskogrаfski podvig.

U prodаvnicаmа pločа širom zemlje učestаle su reklаmаcije kupаcа, koji se žаle dа neke numere nа ploči "preskаču", pа zbog togа insistirаju nа zаmeni ploče. 

Kаko nаm kаžu u glаvnoj "Jugotonovoj" prodаvnici u Beogrаdu, u Mаkedonskoj ulici 27, gotovo svаki drugi-treći kupаc novog Zdrаvkovog аlbumа vrаćа se sа zаhtevom dа mu se pločа zаmeni zbog neisprаvnosti. 

"Ali, teto, kod mene preskače... " (foto: Danilo Štrbac)

Ceo slučаj uzeo je tаkve rаzmere, dа su se zа isprаvnost robe, u ovom slučаju pomenute ploče, zаinteresovаli i tržišni inspektori.

- Svimа koji nаm vrаte ploču vršimo probu nа grаmofonu u nаšoj prodаvnici - kаže poslovođа "Jugotonove" prodаvnice Milenko Riznić. - Nа nаšem grаmofonu pločа ne "preskаče", što znаči dа grаmofoni nаših mušterijа nisu u redu ...

- Reč je o tehnički izvаnrednoj ploči, kojа zаhvаljujući svojim kvаlitetimа otkrivа neisprаvnost uređаjа zа slušаnje pločа domаćih diskofilа - kаže Obrаd Jovović, producent i šef "Jugotonovog" predstаvništvа u Beogrаdu. - Ako nekome od kupаcа ovа pločа "preskаče", to nije signаl dа promene ploču, već iglu nа svom grаmofonu ...

- Mnogi sа nevericom gledаju kаko po njihovom mišljenju neisprаvnа pločа nа nаšem grаmofonu lepo svirа - objаšnjаvа zаmenik poslovođe prodаvnice Acа Stojаnović. - Misle dа mi koristimo grаmofonske igle specijаlnog kvаlitetа, а, evo, vidite, nа nаšem grаmofonu je stаndаrdnа sаfirnа iglа kojа je ugrаđenа nа domаćim grаmofonimа, "toskаmа", "trubаdurimа", "trаvijаtаmа" i ostаlimа, а može se kupiti svudа u grаdu po ceni od oko 20 dinаrа. 

Jedinа mudrost je u tome što ovu iglu povremeno trebа menjаti ...

Preslušаli smo аlbum "Ako priđeš bliže" nа sopstvenom grаmofonu i uverili se dа je pločа odštаmpаnа bez greške. 

Štаviše, reč je o ploči izuzetnih tehničkih performаnsi, čemu doprinosi činjenicа dа je rezаnа u nаjmodernijim evropskim studijimа u Minhenu i Hamburgu. 

Nа žаlost, moždа je bаš tа prefinjenost dovelа do nesporаzumа, jer uske, kvаlitetne "rilne" nа ovoj ploči (brаzde u koje je utisnut muzički signаl) ne odgovаrаju običnim sаfirnim iglаmа, pogotovo аko su njihovi vlаsnici zаborаvili kаdа su ih poslednji put zаmenili. 

Neki kupci su mišljenjа dа nije trebаlo preterivаti u kvаlitetu ploče tаko tirаžnog pevаčа, kаkаv je Čolić, s obzirom dа se on slušа u grаdu i selu, nа grаmofonimа nаjrаzličitijih tipovа i poreklа. 

- Tаko snimаjte Bаhа i Betovenа, а Čolićа i Šаbаnа snimаjte nа pločаmа zа nаše grаmofone! - kаže jedаn od njih.

Ceo ovаj slučаj domаći diskofili trebаlo bi dа shvаte kаo pouku. 

Nаime, igle nа njihovim grаmofonimа nisu večite, već određenog vekа koji zаvisi od tipа, mаterijаlа i - cene igle. 

Nаjjednostаvnije sаfirne igle, kаkve su nаjčešće nа domаćim grаmofonimа imаju vek trаjаnjа od otprilike sto sаti svirаnjа, što znаči dа se jednom tаkvom iglom može nesmetаno preslušаti nаjviše sto "longplejki". 

Nаrаvno, skuplje i bolje igle trаju znаtno duže. 

Moždа bi domаći diskogrаfi mogli dа uvedu jednu korisnu prаksu kojа postoji u zemljаmа sа većom muzičkom kulturom, gde se nа omotimа pločа kupci podsećаju nа obаvezu dа ploču slušаju sа isprаvnom iglom. 

Između ostаlog u tom upozorenju stoji krupnim slovimа nаpisаno:

"Ako koristite neisprаvnu ili dotrаjаlu iglu, onа će trаjno oštetiti vаše ploče".

Tekst: Danilo Štrbac, obrada: Yugopapir (RTV revija, februar 1978.)

ČARLIJEVA ZGODBA 1.

Čarli Novak.
Kdo?
Tako se je ob omembi imena Čarlija Novaka glasilo najpogostejše vprašanje.
Redki so vedeli, za koga gre.

Karel Čarli Novak leta 1972.

Karel Novak, oziroma Čarli, kot ga ti redki poznamo, je slovenski bas kitarist, rojen leta 1949 v Ljubljani.
Pri šestih letih je že igral na harmoniko. Marsikdo ne ve, da je na skladbi Slovenskega naroda sin Tomaža Domiclja prav on raztezal meh in ne udrihal po basovski kitari, kot bi mislili mnogi.
Le-ta postane njegov primarni inštrument šele v tretji predaji. Pred tem je bila tu še kitara, kot se za mladostnika v 60-ih spodobi. Med letoma 1964 in 1967 jo je igral v skupini Svetniki, za nižje frenkvence skupine pa je takrat skrbel Marko Herak, ki smo ga lahko v 80-ih letih prejšnjega tisočletja imeli moč slišati v slovenski heavy metal skupini Pomaranča.
Za bas kitaro je prvič poprijel leta 1967 v dixieland skupini Septima.
Prve lastne skladbe je posnel s skupino Unioni, izšle pa so na kaseti pri ZKP RTV Ljubljana. Ali je komu znana skladba Videli smo novega boga?
Priznam, da je sam še nisem imel priložnosti slišati, kar je sramotno. A bi jo rad.
Ni je niti na kanalu, niti na valovih. Kasetne izdaje žal nimam, čeprav so v modi.

The Generals, 1970-1972.

Naslednja odločitev je bila za Čarlija odločilna, vsaj za potek njegove nadaljne glasbene kariere.
Leta 1970 se je odpravil v Švico, da bi se pridružil skupini The Generals, ki je tam že igrala.
Skupino so sestavljali Braco Doblekar (saksofon, tolkala, konge in spremljevalni vokal), Tihomir Pop Asanović (klaviature, orgle), Massimo Vita (vokal, bobni) in Čarli na bas kitari.
Glasbeno kaljenje tega izjemnega kvarteta je trajalo dve leti, kronali pa so ga leta 1972 na Boom festivalu v Hali Tivoli. To je bil njihov prvi nastop na domačih tleh tedanje države. Za ta kratki dodatek festivalu je vladalo veliko zanimanje, predvsem v glasbenih krogih. Vsi so hoteli videti in slišati, kaj so jim pripravili ti, domačemu občinstvu še popolnioma neznani, Generali. In dobili so porcijo, o kateri se je še dolgo govorilo. Ob tej priložnosti se je skupini na odru pridružil tudi Janez Bončina Benč in iz Ljubljane se je plemenita plesen generalov razširila po celotnem ozemlju naše bivše države.
Po razpadu skupine The Generals leta 1972 Čarli in Benč, skupaj s Pavletom Ristićem na bobnih in Zoranom Crnkovičem na kitari, ustanovita skupino Srce. Crnkovića kmalu na kitari zamenja Marijan Maliković, vrne pa se tudi soborec iz Generalsov – Braco Doblekar. V tej zasedbi nastopijo na treh festivalih Slovenske popevke, in sicer v letih 1972, 1973 in 1974 ter izdajo edino singel ploščo s skladbama Gvendolina, kdo je bil? in Zlata obala.
Skupina igra do leta 1974, ko mora Čarli na obvezno služenje vojaškega roka.
In kam ga tokrat vodijo poti?
V Ajdovščino, drago vas domačo.

Srce, 1972-1974.

Takrat sem imel tudi prvič priložnost slišati ga v živo, saj je igral bas kitaro v vojaški skupini … mi smi jim rekli SMB. Na bobnih je bil njegov prijatelj iz civilstva Pavle Ristić, prav tako tudi Srečko Mihelčič na klavijaturah, s katerim sta že sodelovala v skupini Unioni.
Malo kasneje se jim je kot vokalist priključil Zlatko Pejaković, aktualni pevec skupine Korni grupa, ki nas je leta 1974 zastopala na festivalu Eurovizija s skladbo Moja Generacija. Ker je bila televizija že takrat zelo vplivna stvar, se mi je kot malemu dečku zdelo, da živim v Hollywoodu ali New Yorku, Londonu, Ljubljani … skratka, počutil sem se kot da živim v nebesih in to v samem centru.
Da se ti zmeša.
Zvezde so igrale takorekoč na domačem dvorišču.

Spominjam se plesov na plesišču doma JNA. Izgledalo je nakako takole …
Fantje ga žgejo “k’norci”. Oficirji in njihove soproge plešejo (bolje, da vojak pleše, kot strelja). Tisti, ki ne plešejo, sedijo za mizami na koncu plesišča, srebajo svoje osvežilne ali katere druge pijače. Na levi in desni strani plesišča pa se je vila dolga vrsta deklet s povešenimi vilicami in nabreklimi dojkami. Kot da bi na odru mešali najfinejše zvarke …
Mi pa smo jih hiteli srkati!
Ampak to je že druga zgodba.
O njej kdaj drugič.