ponedeljek, 24. december 2018

PAVLE RISTIĆ




Ta članek je posvečen izjemnemu bobnarju Pavletu Ristiću, ki je bil v službi ritma pri številnih pomembnih slovenskih zasedbah.


Pavle Ristić (december 1950–oktober 2006) je bil bobnar pri mnogih slovenskih skupinah. S svojim načinom bobnanja je pustil ogromno sled v slovenski popularni glasbi. Prav vsi Pavletovi glasbeni sopotniki, na katere sem se obrnil, so pri njem poleg glasbenih veščin izpostavili tudi njegovo človeško plat. Pavle je imel kot glasbeni poznavalec in zbiratelj plošč izostren okus, cenil je skupino Free ter Paula Rogersa. Bil je predan glasbi, poslušal jo je noč in dan. »Takrat smo veliko poslušali 'črno' glasbo,«je povedal eden od njegovih najboljših kolegov, kitarist Zoran Crnkovič.

V času študija, ki ga je opustil in se kot samouk posvetil zgolj glasbi, je bila v Ljubljani glasbena scena prepletena. »Takrat smo v skupnih prostorih na Alešovčevi ulici v Šiški vadili BumerangSrce in Mladi levi. Med nami ni bilo fovšije in rivalstva, celo pomagali smo si, če je imel kdo kakšen problem. Spoštovali smo smeri glasbe, ki smo jih gojili. Imeli smo zdrav odnos, saj nam je bila vodilo zgolj glasba,«je pojasnil Janez Bončina – Benč.

Pavle je na glasbeno pot stopil s skupino Sinovi, ki je delovala na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. »Prvič sem ga slišal, ko je igral s Sinovi v veliki dvorani Hale Tivoli. Takoj se mi je zdel poseben. Posebnost tistih časov je, da je bilo ozvočenje močno 200 vatov, inštrumenti niso bili ozvočeni, mogoče vokal in noga od bobna, pa še so ljudje noreli, da je preglasno. Hecno je, ko danes pomisliš, kakšna so bila ta ozvočenja, toda takrat je bilo to vrh glave dovolj. Bilo je smešno, če zdaj pogledam, takrat pa je bilo zelo resno. Sinovi so gojili svojo pot, preigravali so klasike takratne progresive na svoj način, kot je, denimo, kultni komad In-A-Gadda-Da-Vidaskupine Iron Butterfly,« je dejal Benč.

Po razpadu Sinov se je Pavle pridružil skupini Jutro. Kot zanimivost omenimo, da sta takrat v Jugoslaviji sočasno delovali dve skupini z imenom Jutro: ljubljansko je vodil Zoran Crnkovič, sarajevsko pa Goran Bregović. Eden od razlogov za to, da je Bregović svojo nato preimenoval v Bijelo dugme, je bil, da ljudje ne bi mešali slovenske in bosanskohercegovske skupine.

Člani tria Jutro so od skupine Sinovi po njenem razpadu kupili del glasbene opreme. »Prvi špil, ki smo ga imeli, je bila turneja po Jadranu leta 1971; igrali smo skupaj z Belimi vranami, oni so bili vokalni kvartet, trio Jutro pa je bil spremljevalni orkester. Igrali smo šest ur vsak dan v dvajsetih različnih krajih v Dalmaciji, vse do Črne gore,«se je spominjal Crnkovič. »Bili so nenavadni, ker so bili trije in so igrali pretežno blues ter rock klasike – na svoj način,«je dejal Benč.
Ko so leta 1972 razpadli The Generals, sta iz njih pognali dve novi zasedbi, Time in Srce. Prvotno Srce so sestavljali Janez Bončina, Čarli Novak, Pavle Ristić in kitarist Zoran Crnkovič. Kot je povedal Benč, sprva niso vedeli, ali naj bi se imenovali Jutro ali Srce. Crnkoviča, ki je nato revitaliziral Jutro, je na kitari zamenjal Marjan Malikovič, skupini pa se je pridružil še Braco Doblekarna tolkalih in kasneje na orglah znamke Hammond Franci Čelhar. Kot je povedal Čarli Novak, so izmenoma vadili pri njem doma v Polju ter pri Benču na Prešernovi. Vadili so zgolj enkrat na teden, občasno dvakrat. »Bili smo mladeniči, starši so nas podpirali, če ne, ne bi bilo nič. Srce je bila nekomercialna glasba in se od tega ni dalo živeti. Nihče ni imel redne službe,«je pojasnil Čarli. Toda kljub temu je skupina dosegla velik uspeh. Leta 1972 se je prvič udeležila festivala Slovenska popevka, kjer je nastopila s skladbo Kakor cvet je tvoj obraz. Naslednje leto se je ponovno udeležila Popevke ter izvedla skladbo Spomin. Zanjo je glasbo napisal Janez Bončina, v alternaciji pa je skladbo izvedel Tony Craig. Ravno ko sva se z Benčem pogovarjala o Pavletovi glasbeni zapuščini, so se v enem od ljubljanskih lokalov iz zvočnikov kakor nalašč prikradli prvi takti skladbe Spomin»Evo, to je Pavle!«je bil navdušen Benč.
 
Skladba Spomin je bila uvrščena na kompilacijski album festivala Slovenska popevka '73, ki je izšel pri založbi ZKP RTV Ljubljana. Istega leta se je skupina udeležila jugoslovanskega glasbenega festivala BOOM, ki je aprila potekal v Hali Tivoli, ter na njem izvedla skladbo Gvendolina. Živa izvedba skladbe je izšla na kompilacijskem albumu Boom Pop Fest '73 pri založbi Jugoton.
»Smisel skupine je bil 'črn' ritem, večglasno petje, slovenska melodika in jeffbeckovska kitara, Pavle je bil tukaj nepogrešljiv, on in Braco sta bila steber obrambe, če se izrazim v fuzbalskem žargonuZgodba od Srce je bila kratka, glede na posnetke, toda smo pustili močan pečat, saj smo v Jugoslaviji nekaj pomenili. Gvendolina je bila kultna pesem, ki jo je pela natrpana Skenderija. Bosanci so peli v slovenščini, to se pravi, da jezik ni ovira,« je pojasnil Benč.
 
Skupina Srce je pritegnila pozornost javnosti in kritike doma in na tujem. Na festivalu Slovenske popevke je fante slišal znani glasbeni producent Nat Kipner ter jih povabil v London, kjer so posneli še angleško verzijo pesmi Gvendolina, kdo je bil?. Pripravljati so začeli pesmi za album. Nato sta morala Pavle in Čarli Novak na služenje vojaškega roka v Ajdovščino, s čimer se je ta zgodba končala. »Dve leti smo igrali, potem sem šel v vojsko v Ajdovščino. Tudi Pavle je prišel nekaj mesecev za menoj. Vse armijske oblasti so imele svoje vojaške ansamble, iz vsake generacije so angažirali glasbenike, da so igrali v ansamblih. Naš se je imenoval SMB, po rjavkasto olivni barvi, v katero je bila odeta vojska JLA,« je dejal Novak. Poleg Pavleta in Čarlija je v vojaški glasbeni skupini kot vokalist nastopal tudi Zlatko Pejaković, ki je takrat sodeloval v Korni grupi.

Ko se je Pavle vrnil s služenja vojaškega roka, skupine Srce ni bilo več, saj so nekateri njeni člani že sodelovali v jugoslovanski all stars zasedbi September, ki je postala skupina svetovnega formata. Kot je povedal Benč, je bila pesem Majko zemljo Tihomirja Popa Asanovića, ki je izšla leta 1974pravzaprav najprej mišljena za Srce. Glasba, ki so jo igrali v skupini Srce, je bila zametek tistega, kar so nato počeli v skupini September, saj sta Pop Asanović in Benč pesmi napisala v časih, ko sta z The Generals nastopala v Švici. Nekatere pesmi iz okvira skupine September so bile vsekakor mišljene že za Srce. Srce in September sta povezani zgodbi.

 Pavle se je vrnil v Jutro, ki je bilo znano po rotaciji glasbenikov, ter sodeloval pri snemanju singla Prema suncu, ki je izšel leta 1976 in na katerem je skladba Mala nočna glasba, ki jo je skupina izvedla na prvem BOOM festivalu. »Tisto je bila nesrečna zgodba tega štikla. Hoteli smo preveč komplicirati in je izgubil prvotni namen. Pavle je sodeloval tudi pri snemanju plošče Dobro jutro. Spomnim se, da je prišlo do nekih nesporazumov in je bobne igral tudi Agim Brizani. Na albumu, ki smo ga snemali celo leto, sta sodelovala dva bobnarja in trije basisti. Dobivali smo samo odpadne termine v Studiu 14, se pravi, če je kdo odpovedal, smo mi vskočili. Bili so res zelo slabi pogoji,« je pojasnil Crnkovič. Ovitek za album, ki spada med klasike yu rock ovitkov, saj odraža duh časa, je prispeval ilustrator Kostja Gatnik.
 Pavle je s Crnkovičem sodeloval tudi v skupni Deja Vu, ki je delovala na začetku devetdesetih let. V njej sta bila še Nino Mureškič na tolkalih in bas kitarist Jani Hace»To je bil ljubiteljski bend, ki ni imel možnosti, da bi prosperiral, saj smo hodili službe, zlasti jaz, ki sem na radiu delal kot tonski mojster. Vzelo mi je petke, sobote in nedelje, tako da je bil bend vezan le na klubske špile. Zato sta šla Pavle in Hace k Magnificu,« je dejal Crnkovič.

 »Poznal sem ga le s fotk glasbenih revij tipa Jukebox in Stop. Bil je del slovenske in jugoslovanske rock scene, generacije, ki je 15 do 20 let starejša od mene. Ko sem posnel svojo prvo ploščo Od srca do srca, na kateri so bili komadi Bacci pa Zeleni Jure …, sem iskal bobnarja; pripeljal ga je Jani Hace, ki je takrat špilal z mano. Na odru se je videlo, da je starejši od nas. Predstavljal sem ga, kot da je moj fotr, včasih, kot da je moj stric. Že pred tem sem si pustil brke po vzoru na sedemdeseta, toda jaz sem imitiral porno glumce, oni pa so bili res taki, s temi mustaši. Pavle je bil Šiškar, z Vodnikove doma, tudi to je nekaj pomenilo. Mislim, da smo z njim pridobili na glasbenem izrazu. Skupaj sva delala tri sezone, od leta 1994 do 1997. Bili smo mladi in ambiciozni, on pa je začel malo popuščati v svojih obveznostih, tako da je prišlo do zamenjave. Zamenjal ga je Sergej Ranđelović. Mislim, da je takrat tudi končal kariero. Sva se pa še videvala, vse do njegove smrti. Ne stalno, ampak redno, občasno,« je dejal Magnifico. Prav Ranđelović, ki je odraščal v Ajdovščini, je kot sedemletnik na odru doma JLA opazoval že omenjeni orkester SMB, ki je v tistem času spadal med cvetober jugoslovanske popularne glasbe.

Beat mašina 
Prav vsi sogovorniki so Pavletovo glasbeno ustvarjanje ocenili z odlično oceno. Pavle je bil rojen za bobnarja. »Bil je specifičen, ni bil pa širok v smislu, da bi igral swing. Za pop rock je bil perfekten, ker je imel prirojen timing in ritmični posluh je imel idealen. Je eden redkih, s katerimi sem z lahkoto igral. Če se basist in bobnar razumeta, ansambel kar poleti. Imel je natančen hi-hat, njegova noga je bila specifična,« je Čarli Novak opisal njegove veščine. »Bil je pravi beatmaš, kot se danes temu reče, groovaš. Zelo dobro sta se dopolnjevala z Bracem Doblekarjem, ki je igral tolkala. Bil je rocker, toda imel je občutek za soul. Pavle je bil izvrsten bobnar, bil je predhodnik samplov, ker je bil tako eksakten. Postavil je standard! Če nisi igral tako kot Pavle, je bilo brez veze. Pogrešam take bobnarje, kot je bil on; saj danes jih je tudi veliko, toda on je imel stil. Kadarkoli sem slišal nekaj taktov, sem že vedel, da je to Pavle. Našel je svojo zgodbo, ki jo je čutil. Lepo smo se ujeli, zato so tudi nastale take skladbe. Nekatere izvajam še danes; drugače zvenijo, a ne zato, ker je original, ampak ker je bilo tako zamišljeno,« je dejal Benč, ki februarja v Cvetličarni pripravlja koncert ob 70-letnem jubileju.

Pavle je gojil svojstven stil bobnanja, podoben bobnanju ameriškega tolkalca Buddyja Milesa»Pavle je bil kot mašina, z njim je bilo prijetno igrati, ker si se lahko zaradi čvrstega ritma nanj naslonilNi bil filozof, ni bilo frfotanja, okraskov, bil je v službi ritma, užitek mu je bil ritem. Njegov boben je zvenel moderno. Zelo je bil zadovoljen, če je lahko ta ritem bendu dal, dal ga je pa bolje kot kdorkoli drug v Sloveniji, saj je bil najbolj točen bobnar,« je pojasnil Crnkovič.

Magnifico ene od Pavletovih posebnosti igranja bobnov dolgo ni opazil. »Njegova svirka je bila specifična, malce beatlovska. Imel je eno zanimivost. Ko smo prvič vadili skupaj, je z desno špilal na fuz, z levo tolkel na verbel, ampak stalno je bil vmes neki dodatni zvok, kot da nekdo tuli. Imel je take brke, pa tega nisem opazil. Potem pa sem postal pozoren in opazil, da se je pogovarjal z bobni. Kadar je užgal na verbel, je odprl usta in spustil zvok, in kadar je špilal na činele, na rajtne, je spuščal zvoke skozi nos. Ko je šel na prehodne, je že pel skupaj z njimi. Stalno ga je bilo slišat,«je Magnifico opisal Pavletovo dodano vrednost.

Dobrica Ristić

Pavle je bil priljubljen in spoštovan v glasbeni industriji ter tudi širše. Čarli Novak se ga spominja kot zelo prijaznega in prijetnega, ki je rad pomagal, a je bil zelo zadržan. »Bil je bobnar, ki so si ga vsi želeli, velikokrat je vskočil na snemanje. Čeprav tega ni rad počel, saj je bil človek, ki je pripadal svojemu plemenu in se je težko odločal za kar koli drugega. To so bili še tisti časi … Čeprav je bil brezkompromisen, je znal tudi prisluhniti. Recimo, skladbi Gvendolina in Zlata obalasta narejeni brez bobnov. Sprva sem mislil, da bodo zaradi tega problemi, saj bi marsikateri bobnar znorel, ker njegovega inštrumenta ni v skladbi. Toda Pavle je razumel zahtevnost kompozicije, razumel je, kako mora skladba zveneti, nič mu ni bilo težko igrati, da je le bilo vse v tem konceptu. Zato so ga ljudje tudi imeli zelo radi, nekateri so imeli sicer kakšno pripombo, toda zato, ker so bili frfotavi in površni. Lahko rečem, da je bil Pavle najbolj pošten od vseh glasbenikov, kar jih poznam, bil je načelen, stal je za besedo, ki jo je dal. Bil bi odličen sodnik, njegova glavna poanta je bila resnica in dejstva. Bil je oslomba, ko so prišli težki trenutki. Vsi smo ga imeli radi in ga zelo spoštovali. Bil je človek, na katerega si se lahko zanesel v dobrem in v slabem. Če bi bili vsi taki, bi bilo krasno. Rad se je družil, toda vse v mejah normale. Zanimalo ga je marsikaj, rad je tudi potoval. Ni čudno, da sta se s Čarlijem štekala kot glasbenika. Oba sta na tleh in v realnem stanju. Bila sta čvrsta, tako v življenju kakor na odru,« se je spominjal Benč.
  
Magnifico je v glasbenem smislu pri njem cenil enostavnost in ležernost v igranju. »Bil je bolj izkušen od nas. Bil je užitkar pri izvajanju. To, kar je igral, je bilo na videz enostavno, toda tako lepo je zvenelo. Od njega sem se naučil, da edino takrat, ko uživaš v muziki, ta dobro zveni. Da nisi stalno na meji svojih sposobnosti, da se ne mučiš stalno, ampak se spustiš 'level' nižje in te muzika sama vozi. Strašno sladko smo se zafrkavali skupaj, kar je pomembno za bend, saj se takrat ustvari dober vibe in se potem dobro špila,« je dejal Magnifico, ki je v zaključni fazi priprav na veliki božični koncert v Stožicah. »Oboževal sem ga, odličen je bil, fenomenalen, doživel sem ga, kot se temu v Srbiji reče, kot dobrico – dobrega človeka,« je povedal Magnifico.

Pavle Ristić danes

Pavle je umrl leta 2006. Kot je povedal Benč, je bil to takrat velik šok, saj je bil eden prvih te generacije, ki so odšli. »Bilo je hudo, ker je bil prvi vrstnik, ki se je poslovil. Bil je premlad,« je dejal Benč.

Žal Pavle danes ni tako prisoten v zavesti mlajše generacije glasbenikov, kar priča tudi internet, kjer o njem skorajda ne najdemo podatkov. »Ko sem bil otrok, sem ga gledal, sicer nisem vedel, da je to Pavle Ristić. Cenil sem ga, ko je igral pri skupini Deja Vu. Potem sem ga zamenjal pri Magnificu. Žal pa današnja generacija misli, da pred njo ni bilo ničesar, in nima odnosa do naše glasbene preteklosti. Starejši, kot denimo Jani Hace, ga še vedno radi omenjajo, lahko pa rečem, da se z niti enim mlajšim slovenskim bobnarjem nisem menil o Ristiću. Danes nikogar ne zanima bobnar, ki snema hite, ki dobro spremlja pevca. Danes bobnarje zanimajo, kot jim mi pravimo, 'pirotehničarji', ki prakticirajo čim več tehnik, toda vemo, da potem ni ravno veliko od glasbe. Če je bobnar kralj živali v bendu, prav dosti glasbe ne bo! Pavle je imel star način igranja, spadal je v šolo, v kateri so RingoJim Gordon … Danes pa bi bili vsi radi Dennis Chambers, vsi bi radi komplicirali. Čarli Novak mi je dejal, da Pavleta uvršča med pet najboljših bobnarjev, in kot vemo, je Čarli igral z mnogimi odličnimi bobnarji. Žal takih ni več, ker je vse instant in na hitro narejeno. Pri mladini pogrešam zanimanje za našo glasbo, ki je bila zelo dobra. Pavle je bil del te zgodbe,« je zaključil bobnar in glasbeni raziskovalec Sergej Ranđelović – Runjoe.



by Dušan Mijanović






sobota, 15. september 2018

ČE JE BOBNAR MAMA, JE BASIST ATA

Baskitariste bi lahko primerjali z golmani, s to v nogometu najmanj priljubljeno vlogo, ki se je na igriščih po svetu mladež najbolj izogiba. Večina bi seveda raje dajala, ne pa prejemala gole. Po podobni logiki bolj kot igranje basa fascinira vloga pevca ali kitarista. In nemalo svetovno znanih basistov je za inštrument poprijelo zato, ker tega ni hotel nihče drug.

Pa vendar, kot bi dejal Anže Langus, slovenski basistični zvezdnik, ki je pri svojih 27 letih v zadnjih petnajstih letih igral v bržkone vseh pomembnejših slovenskih bendih, sicer pa redno igra v postavi Magnifica: "Če bendu odvzameš kitaro, bo folk še vedno poplesaval, če mu odvzameš bas, jim bo pa nekaj čudno."

Bas je pač osnova. Nizek zvok v temelju glasbe, ki ga marsikdo prepozna šele, ko se na kakem odprtem prizorišču izpred odra odmakne na obronek opravit malo potrebo, ko se od daleč glasba predrugači in začne zaznavati predvsem nizke frekvence basa. Vendar pa je Langus mlada generacija, ki vloge basa ne podcenjuje več tako, kot so do tega inštrumenta znali biti krivični pred časom. Na primer v letih, ko je bil eden redkih verodostojnih baskitaristov v tej deželi Djuro Penzeš, sicer najbolj znan kot basist Belih vran oziroma radijskega orkestra RTVS.

Rodil se je leta 1940, odraščal v Apatinu, kjer je sprva igral harmoniko in bil kot mladec prepoznan tudi kot najboljši mladi inštrumentalist Vojvodine. Na prigovarjanje slovenskih sotovarišev iz JLA je po odsluženem vojaškem roku prišel v Slovenijo. Tudi z baskitaro se je prvič srečal v JLA.

"Zanimali so me različni inštrumenti, v vojaškem klubu pa sem jih imel na voljo vse. In ko sem v roke prijel bas, mi je takoj postal všeč. Ker nekam pelje," pravi legendarni basist, ki se je z basom preživljal malodane petdeset let, z njim pa igral vse, od narodnozabavne glasbe, šlagerjev, popa, rocka, jazza, šansonov do vlog v simfoničnem orkestru. Kot izobraženi glasbenik je znal brati note, zaradi česar je bil prilagodljiv in hiter.

"Rad imam vso glasbo, čeprav sem bil sam bolj izvajalec. Igral sem, kar so mi drugi napisali. Imel sem spremljevalni ansambel, s katerim smo spremljali pevce od Makedonije do Slovenije. Še pred tem smo igrali na številnih plesih. Takrat pač ni bilo medijev in nosilcev zvoka. Med tednom smo na radiu Luksemburg poslušali nove komade, v soboto smo jih že igrali. Plesi so trajali po pet ur, zato sem bil že pred vstopom v Bele vrane izkušen v malodane vseh tedanjih zvrsteh, od polke do Beatlesov."

Zadnjo baskitaro je kupil pred 30 leti in jo še vedno ima, čeprav ne vadi več redno. Gre za fender jazz bass z belim vratom. "Na basu gojim debelejši, mogočnejši zvok. Nimam rad ozkega plehnatega zvoka, zdi se mi, da nima teže. Okroglo in globoko pa je tudi nevarno, da se začne valiti oziroma postane nerazločno. Tak zvok je treba znati igrati, da se toni ločijo in da ton res porine zadevo. Moraš biti pošten in ne sme ti biti vseeno, kaj igraš," govori o sebi ta prijetni skorajšnji sedemdesetletnik, ki je bil že pri Belih vranah neke vrste starosta.

"Bele vrane sta si izmislila Bor Gostiša in Dejvi Hruševar. Iskali so instrumentaliste. Ker smo Korusi, moj tedanji bend, ravno odigrali zadnjo sezono na Rabu, bobnar je šel namreč k vojakom, sem prestopil k njim. Bil sem relativno izkušen, saj sem bil skoraj deset let starejši od drugih."

Penzeš se je proslavil kot izrazito zanesljiv in neekshibicionističen glasbenik. Njegov smisel za podlaganje pravih tonov na pravih mestih v pravem trajanju cenijo tudi bistveno mlajše generacije. Gre namreč za človeka, ki je v ozadju pospremil nešteto pevcev ter odigral nešteto festivalov. "Vedno sem igral tako, da so bile moje linije lepo povezane. Da se je lepo štrikalo. Ekshibicionizem ni prišel v poštev, ker sem bil ves čas izvajalec v službi drugih. No, problem starega glasbenika je, da čez nekaj časa ugotoviš, da fantov, s katerimi si nekoč sodeloval, ni več in da si ostal sam. Še vedno se sicer odzovem, če me kdo pokliče. Ne vadim več. Kar sem naredil, sem naredil, in mislim, da imam svoje ime lepo zapisano," pravi pomirjen z opravljenim in dodaja: "Djuro nikoli ni vprašal, za koliko igra, in vedno je nekaj dobil. Ne moreš tako. Kaj naj s tem, če je moja cena tisoč evrov, sem pa stalno doma? Treba je igrati, če igraš, zmagaš."

Če je Penzeš starosta, potem je Čarli Novak prelomnica. Kot letnik 1949 je bil najprej kitarist Svetnikov, prvega slovenskega rock benda iz sredine šestdesetih, nakar je na prigovarjanje prijatelja presedlal na bas. Z njim se preživlja od leta 1968, ko je šel igrat v Švico. Tudi on je bil sprva fan Beatlesov, kasneje v sedemdesetih pa se je, kot se za basista spodobi, navdušil nad soulom in funkom. Konkretno nad Francisom "Roccom" Prestio, basistom funk zasedbe Tower of Power. Novak je bil eden prvih jugoslovanskih basistov, ki so obvladali tehniko slapanja. Gre za funky način igranja, pri katerem basist vibriranja strun ne povzroča zgolj z ubiranjem, temveč vključuje tudi udarce, kar povzroča značilen funky zvok. Kot govori ena od legend o nastanku tega stila igranja, naj bi si slapanje izmislil ameriški jazz basist Steve Brown, ko je moral ob neki priložnosti igrati brez bobnarja in je zato uporabil bas kot neke vrste tolkalo.

"Slapanja sem se naučil sam. Težko je bilo kaj videti. Takrat ni bilo videov, torej bolj ob poslušanju in nekaj malega po notah," pripoveduje ta bržkone izhodiščni slovenski basist. Kot pravi, je imel največ dela v letih od 1976 do 1985, ko je bil malodane hišni oziroma studijski basist založbe Jugoton. To je pomenilo, da se je vsak začetek tedna odpeljal za nekaj dni v Zagreb in v tamkajšnjem studiu odigral podlage za plošče raznih estradnikov v razponu od Tereze Kesovije do Zdravka Čolića: "Čolićevo ploščo Ako pridješ bliže si bom zapomnil po tem, da sem si z denarjem, ki sem ga z igranjem na njej zaslužil, zgradil hišo in kupil chevroleta," pravi. Avto z velikim širokim prtljažnikom. Pač po meri kovčka za bas.

Od osemdesetih let igra na musicmana, medtem ko je prej uporabljal fender jazz bass oziroma domačo melodijo, ki je sponzorirala njegov prvi bend. "Imam specifičen zvok, ki je malo trši, ne tako zaokrožen, vendar pa se da danes vsak zvok tako in tako naknadno prilagoditi stilu glasbe. Imel sem specifike, ne da bi to hotel. Imel sem sound, ki se mi je dopadel, bil je posrečen. Bas je neka baza, ozadje, in sam sem morda postal znan po tem, da so vsi nekaj skakali, jaz sem bil pa v teh gužvah vedno pri miru. Mislim, da je za vsak poklic potreben človek primernega tipa. Tako kot ne more biti vsak vojak ali zdravnik, tudi glasbenik ne more biti vsak, in seveda ne more biti vsak glasbenik basist. Karakter je pomemben.

Trenutno v Sloveniji vidim tri baskitariste, ki so mi posebej všeč. Eden je Aleš Avbelj, basist Big Banda, ki je zelo univerzalen, potem Jani Hace, ki ne pretirava s številom odigranih tonov, je precizen in ima tudi zelo dober zvok, tretji pa je Anže Langus, ki je moderen basist, vendar pa vseeno igra okusno. Splošno pravilo je: manj je več. Odigrati nekaj minimalističnega, kar pa hkrati ni ceneno, je najtežje," pravi Novak. No, ena od bas linij, ki jih je posnel in mu je posebej pri srcu, pa je vendarle bas v komadu Superstar benda Time.

Kot se za potomca basista spodobi, Anže Langus ni postal basist po spletu okoliščin, temveč strogo namerno. Njegov oče Srečko Langus je namreč prav tako basist in prve linije, ki se jih je naučil, so bile iz komadov očetovega benda Karavele. "Na očetovih linijah sem dejansko začel. To je bilo nekje med popom in diskom. Vzporedno sem se kuril na Djurota in Čarlija Novaka. On je samosvoj. Spominja me na angleške studijske modele iz sedemdesetih. Ima poseben tip igranja. Igra s trzalico. Ima svoj ton in igra totalno drugače od vseh nas. Zna razgibati bas linijo, se lepo vmešati v harmonijo," pravi.

Tudi Langus poudarja, da je ne glede na inštrument zvok vendarle v roki. "In najdebelejši bas v Sloveniji ima po mojem kar gospod Jani Hace. Pa Cveto Polak od Šank Rockov. Seveda me je kasneje, pri šestnajstih, 'kupil' Flea iz Red Hot Chili Peppers, ki ga zdaj ponovno odkrivam. Njegova linija v komadu Funky Monks je mojstrovina. Navdušujejo me tudi ženske basistke, na primer Meshell Ndegeocello. Med muzikanti vloga basa seveda ni podcenjena, medtem ko običajen poslušalec v resnici ne ve, kaj je bas. Še svojo ženo kdaj pohecam, če sliši, kaj tip sploh igra, saj večina ljudi, ki niso glasbeniki, v komadu sploh ne sliši basa oziroma ga celo zamenjuje za kitaro. Po drugi strani sam vedno zavoham basista oziroma to, da gre za tipa, ki ve, kaj je njegova funkcija. Če je bobnar mama, je basist ata." In Langus pravi, da je sam najboljši, če za bobni sedi Jure Rozman, medtem ko med slovenskimi basisti najbolj ceni Janija Haceta.

Jani Hace, letnik 1964, je najprej začel brenkati kitaro. Baskitaro je vzel v roke konec sedemdesetih, ko nihče izmed njegovih tedanjih sodrugov ni hotel poprijeti zanjo. Zato si je šel nekega dne v Supemarket kupit tajfuna (takrat dostopno ceneno baskitaro). Od takrat basira z veseljem. Sploh ko se je na punkie & reggae večerih v Študentu naposlušal debelih bas linij, kar mu je odprlo oči. Njegova prva ljubezen ostajajo Beatlesi. Na sceni se je pojavil v začetku osemdesetih kot basist funky novovalovske zasedbe Marcus 5, katerih generacijski sodrugi so bili na primer Gastrbajtrs oziroma kasnejši Demolition Group, kjer je takisto funky pristop prakticiral njegov generacijski bas kolega Nikola Sekulović. In medtem ko Hace danes basira tudi pri Siddharti, Sekulović za bas linije skrbi pri skupini Dan D. V vsakem primeru sta to fanta, ki sta na novovalovsko sceno prinesla tudi slapanje. No, pri Otrocih socializma, bržkone najbolj plesni novovalovski slovenski zasedbi, je s prav tako funky linijami izdatno stregel tudi kako generacijo starejši Dare Hočevar, človek, ki je predtem basiral pri Horizontih (z V. Kreslinom), pa kasneje pri Laibachu, Sokolih itd. O Hočevarju, ki kot eden redkih starih rokerjev ni vihal nosu nad punkom in novim valom, ampak je svoje znanje združil s svežino novovalovskih idej, med drugim kroži tudi legenda, da ga je ob nekem koncertu Laibachov v ZDA v svoj bend snubil sam Eric Burdon.

"Prvi, ki je pri nas znal vse to, je bil Čarli Novak. On je znal igrati vse. Bil je jukebox basist za vso Jugo. Hodil sem ga gledat v bivšega Valentina." Hace pravi, da se igranja niti ni učil tako, da bi vadil znane linije, temveč je igral zadeve, ki si jih je sam izmišljal. "Veliko sem naredil z drilom in posluhom, potem pa sem se sredi tridesetih vpisal na konzervatorij v Celovec, kjer sem naredil nekaj letnikov, sem se pa tudi teoretsko bolj izobrazil, tako da zdaj za silo berem tudi note."

Že v času zasedbe Marcus 5 je gostoval pri drugih bendih, na primer pri Videosexih in Borghesiji, alter pop bendih, s katerimi je okusil odre po Jugoslaviji. Po prihodu iz JLA ni vedel, kam s sabo, zato je sprejel ponudbo za igranje komercialne glasbe po Evropi. Štiri leta je igral domala vsak dan ter preigral širok razpon žanrov in glasb. Leta 1990 se je zgodba z "gastarbajterstvom" končala, šefi benda so razpustili zasedbo, pa tudi sam se je prenajedel tovrstnega službovanja, čeprav je bil zaradi angažmajev v turističnih središčih poleti veliko na morju, pozimi pa veliko smučal. Ponovno je zanj nastopilo stanje vakuuma, v katerem se je poskusil tudi v gostinstvu (in dojel, da za to nima talenta).

Prvi ga je nazaj na domačo sceno zvabil Janez Bončina Benč, nato se je pojavil Magnifico s prvo samostojno ploščo in Hace je postal stalni član njegove zasedbe. Na tem mestu velja povedati, da je Magnifico redek primer domačega pop izvajalca, ki mu je jasno, da je zgolj v skupno korist, če glasbenike, ki igrajo v njegovem bendu, afirmira oziroma poudarja njihov delež.

"V začetku devetdesetih ni bilo ravno rožnato. Akademsko izobraženi glasbeniki se že znajdejo s kakimi stalnimi posli, medtem ko sem bil jaz odvisen od tega, da imam bend in da kaj posnamem. Z Magnificom sva se ujela, pri njem sem ostal do konca devetdesetih, in zagotovo je bila to prelomnica."

Steklo mu je tudi obče, saj so se mu spet začeli odpirati stranski projekti, od silnih alternativ do snemalnih sessionov s Pop Designi, začel je igrati z Big Bandom RTVS in še marsikaj drugega. "Ne bi rekel, da smo basisti še vedno podcenjeni pri publiki. Splošno znanje o glasbi se je precej razširilo. Začeli so se pojavljati heroji iz sence, kot na primer James Jamerson, ki je posnel večino Motown hitov, človek, ki je sedel v studiu in igral podlage. Eden tistih podcenjenih umetnikov, katerega umetniška veličina je bila bržkone prepoznana šele, ko je umrl."

Problem prepoznavnosti basistov je pač v tem, da je marsikateri ton, ki ga pritisnejo, utemeljen oziroma koristen, ni pa prepoznaven. "Gre za vprašanje, kaj je karakteren, kaj pa session basist. Flea iz Red Hot Chili Peppers je karakteren basist, ki bo vedno, v katerikoli zasedbi bo igral, prepoznaven, medtem ko je nasprotni primer Čarli Novak ali Nathan East na svetovni sceni, ki bo, ko bo imel priložnost, seveda pokazal, da zna še kaj več, sicer pa se potuhne nekam pod pevca in bend oziroma funkcionira znotraj muzike. Sam sem z leti začel to igro dojemati podobno igralcu, ki mora menjati vloge. Ločim Siddharto in Elevators kot moja redna benda, znotraj obeh pa skušam graditi stil, ki paše v glasbo, vendar pa tudi stil, ki je prepoznaven. Ko grem na druge projekte, se poskušam prilagoditi situaciji."

Pa vendar, z dolžnim spoštovanjem do Siddharte, prvakov slovenskega rocka, ni težko ugotoviti, da so linije, ki jih Hace vendarle najraje gode, to, kar basira pri Elevatorsih, v katerih je mogoče prepoznati izpeljavo tistega, kar je nekoč najavil z zasedbo Marcus 5. Na vprašanje, kaj je zanj izvrstna bas linija, Hace odgovori: What's going on Marvina Gaya. Kot pravi, so Elevatorsi neke vrste družinski bend muzikantov, ki se pod domače okrilje zatekajo ob drugih obveznostih. Vseeno zadnje čase tako v Siddharti kot pri Elevatorsih uporablja isti inštrument (ima zbirko osmih basov).

Po dvajsetih letih se je vrnil na fender precision bass: "Nič novega, ampak zdaj uživam v tem, da se da z istim inštrumentom narediti vse vrste zvokov. Za Elevatorse zvok manj distorziram in poskušam dobiti več srednje definicije, da se bolj slišijo detaljčki, medtem ko grem pri Siddharti bolj na zamolkel distorziran zvok, s katerim bolj 'vozim', kot bi se reklo." Takšni so torej basisti. Fotri bendov.





petek, 01. junij 2018

ČARLI NA KUBI

Kuba leta 1978 skozi oči Mladininega fotografa

Razstava fotografij Toneta Stojka, ki je leta 1978 kot fotograf tednika Mladina spremljal 11. svetovni festival mladih in študentov na Kubi 

Karneval,  Santiago de Cuba, julij - avgust 1978
Karneval, Santiago de Cuba, julij - avgust 1978

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije bo danes, 5. decembra ob 18.00 pogovor s fotografom Tonetom Stojkom ob odprtju njegove razstave z naslovom Porumenele fotografije: Kuba 1978. Razstava predstavlja del bogatega opusa dolgoletnega fotografa revije Mladina, ki je nastal poleti leta 1978 na 11. svetovnem festivalu mladih in študentov na Kubi. Na ogled bo več kot 30 večinoma črno-belih fotografij, ki obiskovalca popeljejo tako v vrvež kubanskih ulic kot v intimo zgradb ob njih; med nastopajoče slovenske in jugoslovanske umetnike na festivalu, ki je na enem mestu združil mlade različnih narodnosti in političnih sistemov, in za govorniški oder dolgoletnega kubanskega voditelja.

Tone Stojko je kot fotograf tednika Mladina uradno spremljal 11. svetovni festival mladih in študentov na Kubi, ki je potekal od 28. julija do 5. avgusta 1978. Nastale so izjemne fotografije, ki jim je dodal izrazito avtorski pogled na največji karibski otok slabih dvajset let po vzponu Fidela Castra na oblast.

Festival mladih in študentov v Havani na Kubi, na katerega se je Tone Stojko poleti leta 1978 odpravil z delegacijo jugoslovanskih novinarjev, je mednarodna prireditev, ki se v nerednih časovnih intervalih odvija že od leta 1947. Devetnajst festivalov, od prvega v Pragi na Češkoslovaškem (1947) do zadnjega v ruskem Sočiju oktobra letos, so večinoma gostile države nekdanjega vzhodnega bloka. V okviru skoraj 200 članske jugoslovanske delegacije so poleti 1978 na Kubo prispeli tudi kulturniki, od glasbenikov do plesalcev različnih zvrsti.
Festival mladih in študentov v Havani na Kubi, na katerega se je Tone Stojko poleti leta 1978 odpravil z delegacijo jugoslovanskih novinarjev, je mednarodna prireditev, ki se v nerednih časovnih intervalih odvija že od leta 1947.
Med njimi je bila tudi glasbena skupina September, ki je Kubance navdušila z rock ritmi, njeni člani Janez Bončin Benč, Marjan Malikovič, Tihomir Asanović Pop, Čarli Novak in Braco Doblekar pa so na ulicah kubanske prestolnice povzročili pravo evforijo. Občudovanja so bile deležne tudi plesalke Skupine za izrazni ples Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje pod vodstvom Žive Kraigher. Poleg fotografij izredno dobrih sprejetih nastopov slovenskega dela jugoslovanske kulturne delegacije, del katere so bili tudi sarajevski Indexi, folkloristi skupine Orce Nikolov iz Skopja, ženski pevski zbor Collegium musicum iz Beograda, je Stojko dokumentiral tudi živahnost in praznino havanskih ulic, karnevalsko dogajanje v Havani in v Santiagu de Cuba, portretiral pa je tudi takratnega slovenskega študenta na Kubi in kasneje vsestranskega kulturnega delavca Jadrana Sterleta.

Mojster fotografije Tone Stojko je bil tedniku Mladina kot fotograf in urednik zvest dobrih 25 let. Vloga Mladininega fotografa mu je v začetnem obdobju, po letu 1971, prinašala pokrivanje paradnih dogodkov socialistične Jugoslavije, njenih najpomembnejših in znanih obrazov pa tudi vsakdana njenih državljanov.

V stampedu dogodkov zlasti druge polovice osemdesetih let preteklega stoletja se je Stojko s svojim fotoaparatom skoraj preroško gibal po osrednjih lokacijah dogajanj. Naj bo to Unionska dvorana in ustanovitev prve zveze – Slovenske kmečke zveze, center Ljubljane in v tajnosti posneta aretacija Janeza Janše ali skoraj dnevno dokumentiranje junijskega in julijskega vrenja v slovenski prestolnici po aretacijah četverice in množičnim odzivom slovenske javnosti nanje.
Domače se je počutil tako v prostorih slovenske skupščine kot ob koncertnih odrih legendarnih slovenskih in jugoslovanskih glasbenikov, bil spremljevalec porajanja demokratičnih procesov, ki so privedli do aprilskih volitev in majskega konstituiranja demokratično izvoljene skupščine in posledično imenovane vlade.
Domače se je počutil tako v prostorih slovenske skupščine kot ob koncertnih odrih legendarnih slovenskih in jugoslovanskih glasbenikov, bil spremljevalec porajanja demokratičnih procesov, ki so privedli do aprilskih volitev in majskega konstituiranja demokratično izvoljene skupščine in posledično imenovane vlade. Stojko je kronološko beležil korake v nastajanju nove države, bil je prisoten pri aktu njene osamosvojitve, razglasitvi in posledični obrambi. Gibal se je po kriznih točkah 10- dnevne vojne v Sloveniji, od Vrtojbe do Gornje Radgone – rezultat tega je skoraj 2000 posnetkov, ki jih danes med drugimi hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Že začeto zgodbo je zaokrožil z dokumentiranjem sprejetja slovenske ustave, mednarodnim priznanjem Slovenije in prvimi obiski tujih državnikov. Objektivu njegovega fotoaparata ni ušel niti padec prve demokratično izvoljene vlade ter nastanek nove – prve Drnovškove vlade. V začetku devetdesetih se je posvetil gledališki fotografiji, ob koncu tisočletja pa je njegova strast postalo podvodno snemanje. Novo stoletje je zaznamovano s Stojkovimi vrhunskimi portreti Prešernovih nagrajencev. Demonstracije/protesti mu še vedno krojijo ritem življenja, vestno jih beleži še dandanes.




torek, 16. januar 2018

GORAN KOVAČEVIĆ ILI PRIĆA O SUPER-GRUPI KOJA NIJE USPJELA


Na današnji dan prije 35 godina rock pjevač Goran Kovačević počeo je snimanje prvog solo albuma sa reprezentativnom ekipom najvećih rock instrumentalista tog vremena, što je povod za kratku priču o njegovoj neobičnoj muzičkoj sudbini.
Goran Kovačević, rođeni Mostarac i nekadašnji pjevač sarajevskih grupa Čisti zrak i Teška industrija (u kojoj je naslijedio Vajtu), u 1970-ima i početkom ’80-ih bio je uvijek pri vrhu, a nikada slavan koliko je zavrijedio.
Nakon što se 1978. Teška industrija ugasila, Kovačević se pridružio Lazi Ristovskom i Ipetu Ivandiću, te su snimili zanimljiv sympho-progressiv album “Stižemo“. Spomenimo samo da je te godine napisao i nekoliko tekstova za album ”Bijeli bagremi” popularne sarajevske grupe Cod, među kojima se, kao najveći hit, izdvaja pjesma ”Denny”.
Prije planirane velike promocije LP-ja ”Stižemo” dogodio prvi veliki narkomanski skandal u ex-Yu rocku, kada su zbog posjedovanja hašiša na zatvorske kazne osuđeni Ipe Ivandić, kao prvookrivljeni, Goran kao glavni sukrivac, te Ranko Boban i Zlatko Hold. Tako je mogući uspjeh albuma i njegovih kreatora u začetku prekinut.
Četiri godine kasnije, 4. 7. 1982., u ljubljanskom studiju Akademik pjevač okuplja vrhunsku instrumentalističku ekipu i počinju snimati njegov prvi samostalni album pod nazivom “Prvak svijeta“.


U ekipi su klavijaturisti Lazar Ristovski i Nikola Koki Dimuševski (ex Leb i sol), gitarista Zvonimir Igić Igy, bubnjar Goran Ipe Ivandić, basista Karel Čarli Novak (ex Time) i Jože Braco Doblekar (ex Jugoslovenska Pop Selekcija i September), koji je svirao saksofon i udaraljke te radio koprodukciju zajedno sa Kovačevićem. Muziku za četiri pjesme komponirao je Narcis Vučina, tri Goran Kovačević, dvije Sanin Karić (ex Vatreni poljubac) i jednu Enes Bajramović (ex Cod), dok je većinu stihova napisao čuveni Duško Trifunović, a za jednu pjesmu i znameniti književnik Abdulah Sidran.
Ukratko, Kovačević je uz sebe imao jednu od najvećih super-grupa tadašnjeg rocka.
Snimanje albuma su završili 5. 9. i u jesen ga je izdao sarajevski Diskoton (uzgred, sa sjajnim dizajnom omota za LP, autora Gorana Panića).
No, odlično odsvirani i otpjevani avangardni i jazzy rock nije mogao ostvariti veći komercijalni rezultat bez hitova koje su mogle proizvesti samo radio stanice. A njihova pozornost u rocku bila je tada usmjerena na Azru, Idole, Film, EKV i ostale friške zvijezde novog vala.
Sa Kovačevićevog albuma tek donekle izdvojile su se “Rock and Roll”, “Za jednu noć preživjeti vijek” i “Nije ije je e”. Dvije godine kasnije pjevač je snimio još jedan solo album “Pepeljuga u jeansu” (PGP RTB, 1984.), na kojem su ponovo njegovi glavni suradnici bili Laza Ristovski i Ipe Ivandić, ali komercijalni rezultat je bio jednak.
Na sceni ga više nije bilo. U muzičkom svijetu posve zaboravljen, umro je u Sarajevu, 9. 3. 2014., u svojoj 58. godini, što većina medija čak nije zabilježila.