četrtek, 02. maj 2019

TITO JE PLESAL, KOT JE ON IGRAL

Basist, ki je močno zaznamoval zvok domače popularne glasbe






Karel Čarli Novak je s svojim značilnim igranjem baskitare s trzalico sodeloval na snemanju več kot 900 skladb in bil član vrste odmevnih glasbenih zasedb. Po upokojitvi in preselitvi z ženo Damjano Golavšek na Vipavsko še vedno občasno igra in skrbi za zvok na njenih nastopih.

S Kontrabasom vam je basistom Iztok Mlakar namenil lepo pesem z ugotovitvijo, da vse življenje pevca gledate v rit. Kaj pravite na to?

Ugotovil je, da ljudje ne poslušajo dovolj pozorno besedila in da je usoda basista v bistvu precej neopazna, ko je na odru, edino če ga ni, se pa opazi, da manjka. Mlakar ima povsem prav. Tako glede tega, da ljudje ne poslušajo pozorno besedil, kot glede basistov, ki obvladajo harmonijo in ritem.
»Takrat je bila popularna neka italijanska glasbena skupina, mislim, da se je imenovala The Rocks, ki je imitirala Beatle. Imeli so kitare v obliki rakete, take špičaste. Tudi mi smo hoteli take in so nam jih v Melodiji naredili.«


Kdaj je Karel postal Čarli?

Bilo je v mojih mladih letih, ko so se pojavili Beatli in kitare. Prej sem sicer igral harmoniko. Mama me je zelo podpirala in mi je kupila akustično kitaro. Naslednja kitara je pa že bila električna, sam sem si jo izbral, in ko sem jo prinesel domov, je rekla, naj nekaj zaigram nanjo. Ko sem brenknil, se ni nič pametnega slišalo, in mi je dejala, naj jo nesem nazaj, ker je ta pokvarjena. Jaz pa sem odvrnil, da bo treba kupiti še ojačevalec.
Od takrat naprej sem bil Karli. Potem mi je mama enkrat rekla Čarli in so vsi povzeli to ime. Tako sem pri štirinajstih postal in nato ostal Čarli.


Glasbeno pot ste, tako kot veliko domačih glasbenikov, začeli s harmoniko. Kakšen odnos ste imeli do tega, pri nas najbolj ljudskega inštrumenta?

Takrat so bili moji idoli Avseniki, kar je seveda veljalo za marsikoga. Nikoli pa harmonike nisem dobro obvladal. Po notah se mi ni ljubilo igrati, igral sem po svoje, nad čemer pa v glasbeni šoli, jasno, niso bili navdušeni. S pojavom Beatlov in Shadowsov sem harmoniko odložil in prijel za kitaro.

Vendar ste jo občasno še prijeli v roke. Kako se je zgodilo, da ste pri eni od neuradnih slovenskih himen, pesmi Slovenskega naroda sin Tomaža Domicelja, raztegnili meh?

To je bila njegova ideja. Vedel je, da sem se učil igrati harmoniko, saj sva prijatelja že več kot petdeset let. Okoli leta 1965 je on imel svojo glasbeno skupino, mi pa svojo, in smo se srečevali. Tomažu se je zdelo, da bo zven harmonike odlično ustrezal tej pesmi, in sem odigral, kolikor sem še znal.

V glasbenih skupinah, ki jih ob nastanku sestavljajo trije kitaristi in bobnar, pravijo, da presedla na baskitaro tisti, ki se najmanj upira. Kako je bilo pri vas?

Enako (smeh). Uradno sem bil kitarist. Prijatelj je igral pri dixieland ansamblu, potrebovali so baskitarista in me je vabil, naj pridem. Branil sem se, pa je vztrajal, naj poskusim, ali bo šlo. In je šlo, bilo mi je všeč in od takrat sem basist.

Tako je v vaše življenje prišla baskitara?

Takrat sem z igranjem že nekaj zaslužil. Mislim, da je bilo leta 1967, spomnim se, da sem si v Italiji, v Trstu ali Gorici, ne vem točno, kupil prvo baskitaro, še z najlonskimi strunami. To je bila res čudna baskitara. Imel sem jo eno leto.
Potem pa je Melodija Mengeš za skupino Svetniki, prvo zasedbo, v kateri sem igral, naredila kitare. Svetniki so bili ena prvih rockovskih oziroma kitarskih beat skupin pri nas. Takrat so v Ljubljani delovali še Singeltoni, Škorpijoni, pa Domicelj je imel neko skupino. V Melodiji so očitno prepoznali pravi trenutek za promocijo in so nam naredili kitare in zame baskitaro.
Takrat je bila popularna neka italijanska glasbena skupina, mislim, da se je imenovala The Rocks, ki je imitirala Beatle. Imeli so kitare v obliki rakete, take špičaste. Tudi mi smo hoteli take in so nam jih v Melodiji naredili. Moram pa povedati, da so bile zelo okorne.

Na začetku sedemdesetih ste se s skupino Generali oziroma The Generals odpravili v Švico. Kakšna je bila ta vaša izkušnja v tujini?

To je bila zasedba, ki je igrala po različnih lokalih. Basist skupine Dušan Kajzer, ki je sicer kitarist, me je prosil, da bi ga zamenjal za en mesec, ker je moral nujno prej domov. Rekel sem, da ni problema, saj je bil avgust, ko se bom vrnil, bom lahko šel v drugi letnik pedagoške akademije v Ljubljani. No, ta mesec se je nato razvlekel na dve leti.
Bilo je pa kar naporno, če zdaj pomislim. Takrat sem bil mulec, nič se mi ni zdelo težko. Igrali smo od petih do sedmih zvečer, tako bolj mirno animir muziko, in potem od devetih do dveh ponoči za ples. Z občinstvom se nismo smeli družiti, kar je bilo za nas nenavadno, saj smo bili doma gospodje glasbeniki, tam pa le osebje lokala. Ko je bil prvi odmor, dolg deset minut, smo morali počakati na odru. Med drugim, ki je trajal 15 minut, smo lahko šli v zaodrje, ne pa med občinstvo.

Kakšen pa je bil zaslužek?

Za nas odličen. Spali smo v depandansi hotela, za nas je bilo to zelo v redu.

Po vrnitvi v Slovenijo ste skupaj z Janezom Bončino - Benčem delovali v skupini Srce, ki je ustvarila progresivno rock uspešnico Gvendolina.

To je zelo zanimiva skladba. Meni se je zdela posebej zanimiva, ker je bila glasbena fraza za baskitaro nenavadna. K temu je pripomogel Braco Doblekar, ki je igral konge in je dejal, zakaj bi pa moral bas vedno igrati na prvo dobo. Naj boben zaigra na prvo, bas pa na drugo. Ne le ta fraza, tudi melodija in besedilo sta nenavadna. Zato pa je Gvendolina obstala.

Sledilo je služenje vojaškega roka v, kot pravijo, najboljši rock skupini v JLA, v Ajdovščini.

(smeh) V Ajdovščini je bil starejši vodnik Janković, oče Lare Janković, ki je skrbel za to, da so tamkajšnji SMB-ansambel, ki je igral v domu JLA, sestavljali najboljši možni glasbeniki. Zato so tudi mene poklicali v Ajdovščino, da bom v ansamblu igral baskitaro. Bilo je tako, da sem v torek prišel, v soboto pa sem že igral na plesu za oficirje in njihove žene. Poleti smo še ob sredah igrali na vrtu doma JLA, na plesih odprtega tipa. In moram povedati, da je bilo tam zelo živahno.
Zasedba se je nenehno spreminjala, najbolj zanimivo je bilo, ko je pel Zlatko Pejaković, ki je takrat sodeloval s skupino Korni grupa, pa ko je znameniti Pavle Ristić igral bobne. Na jugoslovanskem armadnem tekmovanju glasbenih skupin smo zmagali.
Za nagrado smo šli igrat Titu za novo leto.

Kako je pa to bilo?

Na silvestrsko praznovanje v beograjskem domu JLA sta prišla Tito in Jovanka, odplesala dva plesa in hitro odšla. Nista počakala polnoči. Ko smo prišli nazaj v Ajdovščino, smo imeli mir. Bili smo nedotakljivi do konca vojske.

Po vrnitvi iz vojske ste sooblikovali prvo domačo jazz rock skupino September, ki je imela velik mednarodni potencial.

Za tak vpliv skupine ima zasluge predvsem Benč. Njegova ideja je bila tako glasbena usmeritev kot zasedba. Skupina September je dejansko močno vplivala na smeri slovenskega in jugoslovanskega rocka, še posebej v prvi zasedbi, v kateri so bili poleg Benča in mene še Ratko Divjak na bobnih, Petar Ugrin na električni violini – bil je violinist po izobrazbi in trobentač samouk – Braco Doblekar na kongah in Tihomir Pop Asanović na hammond orglah. To je bila kar udarna jazz rock zasedba, veliko smo igrali po Jugoslaviji. Glasba Septembra je bila zahtevna in kompleksna.

V drugi polovici sedemdesetih ste bili redno zaposleni pri Jugotonu kot studijski glasbenik. Kako je potekalo to delo?

Bilo mi je zelo všeč. Vsak ponedeljek sem se odpeljal v Zagreb, tako da smo tisti dan posneli cel kup pesmi. Dobili smo note … Tudi na note sem se nekako navadil, moral sem se, ko sem igral v Plesnem orkestru RTV Ljubljana pod vodstvom Jožeta Privška. Tako sem ob ponedeljkih v Zagrebu odigral, kar so mi dali. Običajno smo skupaj snemali bobnar, klaviaturist in jaz. Kasneje pa so dodali še kakšna godala. Pevcev in pevk skoraj nikoli nisem videl. Mi smo posneli matrico, oni pa so odpeli.
Med drugim sem takrat posnel ploščo Zdravka Čolića Ako priđeš bliže, njegov najboljši album. To je bila zame velika sreča, ker sem z njo največ zaslužil. Kornelije Kovač iz Korni grupe me je prosil, naj posnamem base za ta album, če sem že na Jugotonu. Denarja ni, lahko ti pa dam pol odstotka od prodaje plošče, mi je rekel. Odvrnil sem, da ni problema. Pet let je denar od prodaje tega albuma kar prihajal in prihajal na moj račun. Z njim sem si sezidal hišo in kupil chevroleta.

V osemdesetih pa ste delovali v zasedbi Gu gu, o kateri pravite, da je bila še najbolj vaša glasbena skupina.

Skupina je nastala naključno. V Dubrovnik smo šli kot kvartet, da bi igrali na terasi, na koncu pa smo bili kvintet: poleg mene pevec in kitarist Tomo Jurak, klaviaturist Igor Ribič, kitarist Roman Medvešek in bobnar Tone Dimnik. Tam smo v sosednjem lokalu spoznali glasbenike, ki so igrali cigansko glasbo, eden od njih je dejal, da ima pesem, ki bi mogoče bila za nas. Zaigral nam je Želim si na Jamajko. Tomo jo je prepesnil v slovenščino in leta 1984 smo z njo zmagali na Pop delavnici. To je bila odskočna deska za vse, kar je sledilo.

Pravijo, da ste sodelovali pri snemanju več kot 900 skladb. Vodite statistiko?

Na to me je opozoril Sergej Ranđelović - RunJoe. Nekega dne se je pojavil pri meni na vratih z računalnikom, češ da ima nekaj vprašanj zame. Na videz sva se poznala, je odličen bobnar, z njim lahko igram brez razmišljanja. No, vprašal me je, ali vem, na koliko posnetkih sem igral baskitaro. V grobem sem naračunal 400 skladb. Prišla sva do res visoke številke, da sem bil tudi sam presenečen. Nisem vodil statistike, meni je bilo igranje predvsem v veselje.

Čarli Novak
Slovenec, ki je posnel največ pesmi, pravijo, da kar 900. Bil je član odmevnih zasedb, kot so Generali, Srce, September, Gu gu, Plesni orkester RTV Ljubljana. Ko mu je mama pri štirinajstih rekla Čarli, je postal Čarli. Na jugoslovanskem armadnem tekmovanju glasbenih skupin so kot skupina iz Ajdovščine zmagali in za nagrado igrali Titu za novo leto. In potem bili nedotakljivi. S pol odstotka od prodaje albuma je zgradil hišo in kupil chevroleta.







Ni komentarjev:

Objavite komentar