Če je Đuro Penzeš starosta, potem je Čarli Novak prelomnica. Kot letnik 1949 je bil najprej kitarist Svetnikov, prvega slovenskega rock benda iz sredine šestdesetih, nakar je na prigovarjanje prijatelja presedlal na bas. Z njim se preživlja od leta 1968, ko je šel igrat v Švico. Tudi on je bil sprva fan Beatlesov, kasneje v sedemdesetih pa se je, kot se za basista spodobi, navdušil nad soulom in funkom. Konkretno nad Francisom "Roccom" Prestio, basistom funk zasedbe Tower of Power. Novak je bil eden prvih jugoslovanskih basistov, ki so obvladali tehniko slapanja. Gre za funky način igranja, pri katerem basist vibriranja strun ne povzroča zgolj z ubiranjem, temveč vključuje tudi udarce, kar povzroča značilen funky zvok. Kot govori ena od legend o nastanku tega stila igranja, naj bi si slapanje izmislil ameriški jazz basist Steve Brown, ko je moral ob neki priložnosti igrati brez bobnarja in je zato uporabil bas kot neke vrste tolkalo.
"Slapanja sem se naučil sam. Težko je bilo kaj videti. Takrat ni bilo videov, torej bolj ob poslušanju in nekaj malega po notah," pripoveduje ta bržkone izhodiščni slovenski basist. Kot pravi, je imel največ dela v letih od 1976 do 1985, ko je bil malodane hišni oziroma studijski basist založbe Jugoton. To je pomenilo, da se je vsak začetek tedna odpeljal za nekaj dni v Zagreb in v tamkajšnjem studiu odigral podlage za plošče raznih estradnikov v razponu od Tereze Kesovije do Zdravka Čolića: "Čolićevo ploščo Ako pridješ bliže si bom zapomnil po tem, da sem si z denarjem, ki sem ga z igranjem na njej zaslužil, zgradil hišo in kupil chevroleta," pravi. Avto z velikim širokim prtljažnikom. Pač po meri kovčka za bas.
Od osemdesetih let igra na Musicmana, medtem ko je prej uporabljal Fender jazz bass oziroma domačo Melodijo, ki je sponzorirala njegov prvi bend. "Imam specifičen zvok, ki je malo trši, ne tako zaokrožen, vendar pa se da danes vsak zvok tako in tako naknadno prilagoditi stilu glasbe. Imel sem specifike, ne da bi to hotel. Imel sem sound, ki se mi je dopadel, bil je posrečen. Bas je neka baza, ozadje, in sam sem morda postal znan po tem, da so vsi nekaj skakali, jaz sem bil pa v teh gužvah vedno pri miru. Mislim, da je za vsak poklic potreben človek primernega tipa. Tako kot ne more biti vsak vojak ali zdravnik, tudi glasbenik ne more biti vsak, in seveda ne more biti vsak glasbenik basist. Karakter je pomemben.
Trenutno v Sloveniji vidim tri baskitariste, ki so mi posebej všeč. Eden je Aleš Avbelj, basist Big Banda, ki je zelo univerzalen, potem Jani Hace, ki ne pretirava s številom odigranih tonov, je precizen in ima tudi zelo dober zvok, tretji pa je Anže Langus, ki je moderen basist, vendar pa vseeno igra okusno. Splošno pravilo je: manj je več. Odigrati nekaj minimalističnega, kar pa hkrati ni ceneno, je najtežje," pravi Novak. No, ena od bas linij, ki jih je posnel in mu je posebej pri srcu, pa je vendarle bas v komadu Superstar benda Time.
vir-Dnevnik
avtor-Borut Mehle
vir-Dnevnik
avtor-Borut Mehle
Ni komentarjev:
Objavite komentar