Vrnitev zasedbe Gu Gu, ki je neodtujljivi del osemdesetih, desteletja, ki ga danes tako ali drugače kličemo nazaj, toda ker ga ne moremo priklicati, ga lahko z varne razdalje obudimo vsaj za kakšen večer. Nikdar ne bom mogel mimo dejstva, da je Gu Gu prvi bend, s katerim sem bil v neposrednem (delovnem) stiku. Kot osmošolec sem bil vsako tretjo soboto pred »hudo« dilemo, ali žepnino nameniti za vstopnico ali jo pretočiti v nekaj takrat popularnih »tivolijev«. Skupina Gu Gu je bila namreč v prvi polovici osemdesetih poleg spiska (ob)lokalnih skupin tipa Modrina, Sibila, Obvezna smer in F+ redni mesečni gost v kulturnem domu na Kokrici, kamor je vabil fantastično provokativen črno-bel falični poster, danes zagotovo pravi zbirateljski primerek; zdi se mi, da je bendu v rotaciji pripadala tretja plesna sobota v mesecu. Skratka, dilema je bila rešljiva v obojestransko korist in zadovoljstvo: gugujevce sem sredi popoldneva zvito počakal pred dvorano ter jim pomagal vanjo znesti opremo, kar mi je prislužilo brezplačen vstop. Gu Gu v tistem času namreč ni bil več kar nekdo, temveč je že imel za seboj odmevno zmago na Pop delavnici 1984 s skladbo Želim si na Jamajko. Kasneje je bend seveda uspešno in redno nastopal po raznih diskotekah na robu mesta. Zato je bila povsem na mestu odločitev, da je za svoj – niti se ne ve točno, kako bi ga vsebinsko opredelili – nastop izbral Klub v Tivoliju (če je verjeti odtisu na brezosebnem računu!), ki se je za eno noč preimenoval nazaj v Valentino. Gu Gu je znova igral za nas, malce zares in malce ne, a slednje tokrat ni igralo posebne vloge.
Kaj je bil razlog za to (enkratno?) vrnitev po sedemindvajsetih letih, ostaja piscu teh besed neznanka. Verjeti je, da zadaj ni kake posebne večje zgodbe ali motiva kot zgolj »imeti se fajn,« četudi le za eno noč. Sprostiti napete in preobremenjene vatle in se ponovno prepustiti pregovorni hudomušnosti, ki je našo tedanjo sceno razbremenjevala in zabavala s poletnimi popevkami tipa Mango banana, Honolulu baby, Moj mali kakadu Hula-hula, Papagaja, L'ublana ni bulana in Aerobik, ki so same po sebi na nekaj namigovale ali pa tudi ne. Navihanost je bila in bo ostala najizvirnejša in najbolj posrečena gugujevska prepoznavnost, četudi nikdar ne smemo preslišati socialne teksture v skladbi Moja mala Lucija, kar je bila že v aktivnem času benda (1983–1989) nezakrita in donosna rabota v gozdičku pred hotelom Metropol v Portorožu. Tudi večeri na »morskih« terasah skupini Gu Gu niso bili tuji. Če ne drugače, so njene skladbe prek kaset vrteli v času, ko je imel najeti terasni lokalni bend premor. Zatorej ne preseneča, da je skupina že leta 1992 prišla v rotacijo mašila Bilo je … na Televiziji Slovenija. Gu Gu je neodtujljivi del desetletja, ki ga danes tako ali drugače, da o nekdanji diskotečni peroksidnosti niti ne izgubljamo besed, kličemo nazaj, toda ker ga ne moremo priklicati, ga lahko z varne razdalje obudimo vsaj za kakšen večer. Dokler nas sredi noči taksiji ne razvozijo po sedanjosti …
Ves nastop ali celo prireditev (prej in potem) lahko v eni misli strnemo z naslovom cikla – to so 80's ali tako osemdeseta. Saj ne, da smo se morali truditi, da smo ostali časovno prisebni, vendar so bili vsi sproščeni namigi uperjeni v tisto smer. Nihče se pravzaprav ni trudil, da bi bil današnji, niti bend, ki je uspešno združil plejbek z nekaterimi izvedbenimi intervencijami. In tega ni skrival, temveč je nagovarjal prisotne na način, kot to počne večina sodobnikov danes, potem ko so si privoščili določeno obdobje premora – z nekaj nostalgije in dobro mero samoironije. Gu Gu je igral, a kljub pomoči matrice ni izigral občinstva, ki je združeno prepevalo njegove uspešnice in obujalo spomine na minule čase globoko v sebi, vedoč, da se ne bodo vrnili. Nikdar! Nekaterim je izpod kupa krame celo uspelo izbrskati »zakopane« kasete in LP-je ter jih ponuditi v podpis. Za nekaj skladb se je bendu na odru pridružila Damjana Golavšek, kar zaradi družinskih vezi ni bilo presenetljivo, razen tega je ena izmed razpadlih frakcij pozneje tvorila njen spremljevalni bend Hot Hot Hot (druga se je poimenovala Tom-Tom). Ves nastop dejansko lahko označimo kot nastop – kot vedenje, da so pred nas stopili člani skupine ter s pomočjo publike in matrice izvedli večino svojega železnega repertoarja. V tem pogledu je bilo prav zadovoljivo slišati žlahtni nabor pesmi, ki so oblikovale del naše in vaše mladosti in ki smo jih nekoč na kasete Kovinoplastika Lož ali Ampex shranjevali z lestvice Stop Pops 20. In še vedno jih hranimo.
Po sedemindvajsetih smo torej znova doživeli in brez prask preživeli vrnitev Gu Gu-ja. Kaj, če sploh, se bo iz tega razvilo, je nehvaležno namigovati. Vsa stvar je bila precej manj resno zastavljena kot pred časom tivolski »comeback« skupine Hazard, a zato čisto nič manj posrečena. V epilogu zato ne bomo posploševali stvari, kaj sedaj to pomeni, niti napovedovali resnejšega pristopa k stvari, češ, gugujevci bodo dodobra zvadili program in se ponovno odpravili po slovenskih kulturnih domovih. V tem primeru obljubim, da jih znova počakam in znosim opremo v kokrško dvorano. Tokrat me je zadeva za točilnim pultom v Valentinu precej drago koštala.
Kaj je bil razlog za to (enkratno?) vrnitev po sedemindvajsetih letih, ostaja piscu teh besed neznanka. Verjeti je, da zadaj ni kake posebne večje zgodbe ali motiva kot zgolj »imeti se fajn,« četudi le za eno noč. Sprostiti napete in preobremenjene vatle in se ponovno prepustiti pregovorni hudomušnosti, ki je našo tedanjo sceno razbremenjevala in zabavala s poletnimi popevkami tipa Mango banana, Honolulu baby, Moj mali kakadu Hula-hula, Papagaja, L'ublana ni bulana in Aerobik, ki so same po sebi na nekaj namigovale ali pa tudi ne. Navihanost je bila in bo ostala najizvirnejša in najbolj posrečena gugujevska prepoznavnost, četudi nikdar ne smemo preslišati socialne teksture v skladbi Moja mala Lucija, kar je bila že v aktivnem času benda (1983–1989) nezakrita in donosna rabota v gozdičku pred hotelom Metropol v Portorožu. Tudi večeri na »morskih« terasah skupini Gu Gu niso bili tuji. Če ne drugače, so njene skladbe prek kaset vrteli v času, ko je imel najeti terasni lokalni bend premor. Zatorej ne preseneča, da je skupina že leta 1992 prišla v rotacijo mašila Bilo je … na Televiziji Slovenija. Gu Gu je neodtujljivi del desetletja, ki ga danes tako ali drugače, da o nekdanji diskotečni peroksidnosti niti ne izgubljamo besed, kličemo nazaj, toda ker ga ne moremo priklicati, ga lahko z varne razdalje obudimo vsaj za kakšen večer. Dokler nas sredi noči taksiji ne razvozijo po sedanjosti …
Ves nastop ali celo prireditev (prej in potem) lahko v eni misli strnemo z naslovom cikla – to so 80's ali tako osemdeseta. Saj ne, da smo se morali truditi, da smo ostali časovno prisebni, vendar so bili vsi sproščeni namigi uperjeni v tisto smer. Nihče se pravzaprav ni trudil, da bi bil današnji, niti bend, ki je uspešno združil plejbek z nekaterimi izvedbenimi intervencijami. In tega ni skrival, temveč je nagovarjal prisotne na način, kot to počne večina sodobnikov danes, potem ko so si privoščili določeno obdobje premora – z nekaj nostalgije in dobro mero samoironije. Gu Gu je igral, a kljub pomoči matrice ni izigral občinstva, ki je združeno prepevalo njegove uspešnice in obujalo spomine na minule čase globoko v sebi, vedoč, da se ne bodo vrnili. Nikdar! Nekaterim je izpod kupa krame celo uspelo izbrskati »zakopane« kasete in LP-je ter jih ponuditi v podpis. Za nekaj skladb se je bendu na odru pridružila Damjana Golavšek, kar zaradi družinskih vezi ni bilo presenetljivo, razen tega je ena izmed razpadlih frakcij pozneje tvorila njen spremljevalni bend Hot Hot Hot (druga se je poimenovala Tom-Tom). Ves nastop dejansko lahko označimo kot nastop – kot vedenje, da so pred nas stopili člani skupine ter s pomočjo publike in matrice izvedli večino svojega železnega repertoarja. V tem pogledu je bilo prav zadovoljivo slišati žlahtni nabor pesmi, ki so oblikovale del naše in vaše mladosti in ki smo jih nekoč na kasete Kovinoplastika Lož ali Ampex shranjevali z lestvice Stop Pops 20. In še vedno jih hranimo.
Po sedemindvajsetih smo torej znova doživeli in brez prask preživeli vrnitev Gu Gu-ja. Kaj, če sploh, se bo iz tega razvilo, je nehvaležno namigovati. Vsa stvar je bila precej manj resno zastavljena kot pred časom tivolski »comeback« skupine Hazard, a zato čisto nič manj posrečena. V epilogu zato ne bomo posploševali stvari, kaj sedaj to pomeni, niti napovedovali resnejšega pristopa k stvari, češ, gugujevci bodo dodobra zvadili program in se ponovno odpravili po slovenskih kulturnih domovih. V tem primeru obljubim, da jih znova počakam in znosim opremo v kokrško dvorano. Tokrat me je zadeva za točilnim pultom v Valentinu precej drago koštala.
